Nadjo sem spoznala pred sedmimi leti, ko je ob desetih zvečer prišla v naš dom skupaj z eno od naših prijateljic. Njena koža je bila bledikasta, njene oči so bile udrte in prazne, njeni lasje, ki so bili nekoč očitno negovani, so bili zdaj krhki in žimnasti; njena oblačila, izraz na obrazu in govorica telesa so izdajali osebo, ki je izgubila vsako upanje v svojem življenju.
Skozi njeno pripoved sem izvedela, da so ji nekoč mnoge ženske v soseski zavidale. Bila je lepa, imela je dober družben položaj, trideset let je živela v skladnem zakonu in bila je “idealna” mama dvema hčerkama. Živela je v veliki hiši in pogosto prirejala bankete in zabave za svoje prijatelje. Toda, zdaj je vse to bilo del preteklosti. Nadia je zdaj sedela v naši dnevni sobi in svojo prijateljico trdno držala za roko. Življenje se ji je obrnilo za 360 stopinj. Mož jo je zapustil in njuna skupna trgovina je bila na robu stečaja. Zamujala sta z odplačilom hipoteke za družinsko hišo in banka jima je grozila, da jo bo vzela.
Mož jo je celo poskušal razglasiti za duševno bolano osebo, da bi s tem pridobil popolno kontrolo nad njuno imovino in poslovanjem trgovine. Zaradi razpada zakonske zveze, se je zrušil njen celoten svet, kar se je negativno odražalo na njeno zdravje in posledica vsega tega je bil nedaven srčni napad. Situacijo je dodatno poslabšalo tudi dejstvo, da so ji mnogi prijatelji obrnili hrbet, s tem, da so postali kar naenkrat “zelo zaposleni in nedosegljivi”.
Čeprav je odrasla v tradicionalni družini, ji Bog ni bil blizu, temveč nekje daleč proč. Zdaj pa je dojela, da ne bo mogla premagati sedanjo krizo brez Njega. Prva skupna molitev jo je spodbudila, zato se je na koncu našega pogovora odločila, da bo redno prisostvovala pri naših srečanjih učenja biblije.
V naslednjih mesecih se je njena vera v molitev okrepila do te mere, da je sama začela dobijati odgovore o svojih dvomih, žalostnih mislih in obupnih hrepenenjih. Napredek je bil počasen, ter so se slabi in dobri dnevi stalno izmenjavali. Zatem so sledila leta vzponov in padcev, vendar Nadia ni nikoli izgubila upanje, temveč je počasi in sigurno korakala naprej, proti duševnemu ozdravljenju in lepši prihodnosti.
Sčasoma se ji je vrnila volja do življenja in dela ter je ponovno začela skrbeti za svojo družino in dajati dober zgled svojima hčerkama. Medtem, ko so drugi smatrali, da se ji je pripetila tragedija, je ona na dogodke v svojem življenju gledala pozitivno in jih vzela za primer, kako lahko Bog vse spreobrne v našo korist. 1 Zavedala se je namreč, da brez teh globokih duševnih kriz in uničenja njenega prejšnjega sveta, ne bi spoznala in v popolnosti razumela Božjo ljubezen ter ne bi našla resnični smisel svojega življenja. Zdaj je imela povsem drugačne prioritete. Zdaj je bil Jezus na prvem mestu v njenem življenju.
Njeni stanovanjski in finančni problemi še niso rešeni. Čeprav je minilo že sedem let, sodna bitka za njen dom še vedno traja. Nadia se preživlja iz majhne penzije in včasih se mora lotiti tudi manjših del. Kljub skromnim denarnim sredstvom, pogosto prostovoljno sodeluje v programih našega združenja in v klovnovski terapiji za otroke in odrasle.
Kar je najbolj pomembno, Nadia je danes dosti močnejša in se lažje sooča z življenskimi težavami. Strah od izgube je izginil, ker se zaveda, da je On, ki jo je nosil skozi največje krize, ne bo nikoli zapustil. Kakor ptica, ki mirno gnezdi na Božji dlani, tudi Nadia zdaj gleda z višave na življenske probleme, kateri več ne izgledajo nepremagljivi kakor nekoč. Kakor kralj David, tudi ona danes z nasmehom pravi: “Zakaj si potrta, moja duša, in se vznemirjaš v meni? Upaj v Boga, zakaj še ga bom hvalil, svojega rešitelja in svojega Boga.” (Psalm 42:6)
- Poglej Rimljanom 8:28 ↑