Nekega jutra sem brala poglavje Apostolskega dela, kjer je apostol Pavel, v svojem zadnjem pismu Efežanski cerkvi, govoril o tem, kako živeti velikodušno življenje. Prav tako je rekel, da moramo s trdim delom pomagati slabotnim, ker je večja sreča dajati kakor prejemati. 1 Nisem se zavedala, da bom postavljena na preizkušnjo tega načela le nekaj ur kasneje.
S prijateljico sva sedeli na balkonu, pili hladen sadni sok in uživali v toplem, spomladanskem popoldnevu. Pogovarjali sva se o preteklem tednu in stvareh, katere sva končali, kakor tudi o načrtih za naslednji mesec. Prijateljica je socialna delavka v siromašnem delu mesta in na koncu svojega obiska mi je opisala situacijo, s katero se je nedavno srečala.
“Mercy je skoraj celo življenje bila sirota in sedaj je v njenem petindvajsetem letu izvedela, da ima raka. Preživlja se tako, da pere perilo drugim ljudem, toda večino časa ne uspe zaslužiti niti minimalno plačo. Zaradi pomanjkanja denarja si ne more privoščiti potrebno zdravstveno nego. Obrnila se je k prijateljem in znancem po pomoč, toda še vedno si ne more privoščiti potrebnih zdravil.”
Z očmi polnimi pričakovanja je prijateljica premolknila in me pogledala. Nastala je tišina. Hotela sem pomagati, toda bil je konec meseca in še vedno nisem plačala vseh računov. Odleglo mi je, ko je zazvonil telefon. To mi je dalo trenutek časa, da rešim konflikt, ki se je v meni dogajal.
Zakaj ravno zdaj? sem se vprašala.
Medtem, ko sem razmišljala o tem, mi je prišlo na misel: Ali nismo ta mesec že dali načrtovano vsoto denarja? Po plačilu računov je bil načrt, da začnemo varčevati za nekatere večje družinske potrebe.
Zatem se je moja vest vključila v to notranjo razpravo: Ali ni Bog poskrbel za vse potrebe, kadarkoli si bila velikodušna in si darovala siromašnim ljudem?
Moj razum: To je resnica, toda…načrt varčevanja.
Potem se je spet pojavila moja vest: Zakaj ne pomisliš o Jezusovih načelih: “Če te kdo prosi, mu daj” in “Kakor hočete, da bi ljudje storili vam, storite vi njim.” 2
Moj razum: To je res, toda nujno moram uskladiti dajanje in varčevanje, moram najti zlato sredino.
Moja vest se ni predajala: “Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte.” 3
Moj razum se je uprl: To ni kozarec vode! Govorimo o denarju, katerega v tem trenutku nimam.
Moja vest: Spomni se še enega Jezusovega načela: “Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste Meni storili.” 4
Globoko sem vzdihnila in dvignila pogled in videla oči prijateljice polne pričakovanja.
“Pomagala bom.”
Moja vest je zmagala in z nepričakovanim občutkom mira, ki me je nenadoma prevzel, sem odprla kuverto z denarjem, ki je bil namenjen za naše varčevanje, ter ji dala potrebno vsoto. Odločila sem se verjeti, da bo Bog napolnil praznino, katero sem naredila.
Življenje se je nadaljevalo in kmalu sem pozabila na ta dogodek. Nedolgo zatem sem slučajno naletela na starega znanca. Pogovorila sva se in ob slovesu mi je dal zaprto kuverto ter rekel: “Bog mi je povedal, naj ti dam to, zaradi vsega, kar si naredila zame. Prepričan sem, da bo velikodušna oseba kakor si ti, vedela, kako to najbolje uporabiti.”
Ko sem prišla domov, sem odprla kuverto in znotraj našla veliko vsoto denarja, ki je natančno dopolnila mesečni cikel dajanja in prejemanja.
Ko ustvarimo praznino skozi dajanje in prejemanje, damo priložnost Bogu, da nas denarno blagoslovi, prav tako pa dobimo občutek sreče in dosežka. “Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte.” 5