Jezus je začel Govor na gori z obljubami 1 in rekel, da bodo blagoslove prejeli tisti, ki so ponižni, krotki in oni, kateri žalujejo. Rekel je, da bodo blagoslove prejeli tisti, ki so lačni in žejni po pravičnosti, milostni, čisti v srcu, miroljubni in oni, ki so preganjani. Jezus je učil, kako bi morali živeti tisti, ki so del Božjega kraljestva. Zatem pa je zamenjal temo:
“Slišali ste, da je bilo rečeno: Oko za oko in zob za zob. Jaz pa vam pravim: Ne upirajte se hudobnežu, ampak če te kdo udari po desnem licu, mu nastavi še levo. In če se hoče kdo pravdati s teboj in ti vzeti obleko, mu pusti še plašč. In če te kdo sili eno miljo daleč, pojdi z njim dve. Če te kdo prosi, mu daj, in če si hoče kaj sposoditi od tebe, mu ne pokaži hrbta.” 2
Stara zaveza pravi, naj tisti, ki je nekoga ranil ali ubil, prejme isto kazen. 3 Ta koncept, po katerem je kazen sorazmerna kaznivemu dejanju, se imenuje lex talionis in ga najdemo tudi v drugih starodavnih zakonih.
Namen tega je bil postaviti temelje za pravico in se znebiti krvnega maščevanja, v katerem je oseba ali družina vzela stvari v svoje roke, ker so čutili dolžnost se maščevati za žalitev ali škodo, ki je bila storjena njim ali njihovi družini. Lex talionis je zahteval isto kazen za storilca kaznivega dejanja in na ta način je bil spor razrešen.
Vendar pa v Stari zavezi obstajajo verzi, ki govorijo o stvareh, o katerih je govoril Jezus: “Ne maščuj se in ne bodi zamerljiv do sinov svojega ljudstva, temveč ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.” 4 “Ne govori: Kakor je on storil meni, tako storim jaz njemu, vsakemu povrnem po njegovem delu!” 5
Poglejmo prvi primer, katerega je uporabil Jezus: “Če te kdo udari po desnem licu, mu nastavi še levo.”
Udarec po licu je bil smatran za resno žalitev in človek je lahko zaradi tega končal na sodišču. Da bi desničar lahko udaril nekoga po desnem licu, je moral uporabiti zunanji del desne roke, toda v tistih časih je bil udarec z zunanjim delom roke še večja žalitev in zato bila kaznovana z dvojno kaznijo. Jezus je rekel da, če vas nekdo užali (na primer, ko vas udari z zunanjim delom roke), ne zahtevajte odškodnino na sodišču, temveč se sprijaznite z žalitvijo in se ne maščujte. Celo rekel je, naj nastavite še drugo lice.
“Če se hoče kdo pravdati s teboj in ti vzeti obleko, mu pusti še plašč.”
Tu Jezus govori o situaciji, kjer se dva človeka prepirata zaradi obleke in pravi, da naj bi tisti, ki je ostal brez obleke, moral dati tudi svoj plašč. Ne pozabite, da so se v tistih časih mnogi ljudje ponoči pokrivali s svojim plaščem in zato ni bilo lahko dati svoj plašč drugemu. Po zakonu Stare zaveze, če ste vzeli nekomu plašč kot polog, ga niste smeli zadržati čez noč. Jezus je rekel, da naredite več, kot se od vas pričakuje in sami od sebe dajte plašč, četudi vas bo ponoči zeblo. 6
Njegov tretji primer se je nanašal na rimski zakon, po katerem so kaznovani ljudje morali nositi breme ali pa narediti uslugo, če jim je to nekdo ukazal: “Če te kdo sili eno miljo daleč, pojdi z njim dve.”
Ta koncept je očiten, ko so Rimljani prisilili Simona iz Cirene, da je nesel Jezusov križ. 7
Jezus je govoril svojim učencem, naj izpolnijo ukaz, četudi prihaja od sovražnika in naj naredijo več, kot se od njih zahteva.
Četrti primer ni bil povezan z zakonom, temveč se nanaša na naš vsakdan: “Če te kdo prosi, mu daj, in če si hoče kaj sposoditi od tebe, mu ne pokaži hrbta.”
Tu Jezus uči o velikodušnosti, pa naj se gre za berača na ulici ali pa za nekoga, ki si želi od vas sposoditi denar. Kakor v prejšnjih primerih Jezus govori, kakšno stališče bi člani nebeškega kraljestva morali imeti. Moramo biti velikodušni in rade volje dajati ali posojati drugim. To ni poziv k temu, da prvemu beraču, katerega srečate, date vse kar imate in postanete revni. Bistvo je v tem, da dajete rade volje in ne nejevoljno. Kakor je apostol Pavel napisal, ko je zbiral pomoč za revno cerkev v Jeruzalemu: “Vsakdo naj da, kakor se je v srcu odločil, ne z žalostjo ali na silo, kajti Bog ljubi veselega darovalca.” 8
V teh štirih primerih Jezus govori o našem prirojenem nagnjenju do sebičnosti, maščevanja in zahteve po pravici v situacijah, ko nas drugi izkoristijo ali na kakršenkoli način prizadenejo.
Jezus nas poziva, naj sledimo načelu ne maščevanja in nas uči, naj premagamo prirojeno željo po samoohranitvi ali revanši. Kot kristjane nas Jezus poziva, da se ne oziramo na žalitve in da drugim ne vračamo milo za drago.
Primeri o žalitvi, obleki in zakonu govorijo o reakciji kristjanov na krivico – tako, da ne odgovorimo z maščevanjem. To ne pomeni, da kristjani ne morejo ali ne smejo iskati pomoč od pravnega sistema, ko so njihove pravice ogrožene posebno, ko gre za življenje, svobodo ali za osnovne človekove pravice.
Primer, kjer ste primorani narediti nekaj za drugega, nas uči, da to naredimo, ker to zakon od nas zahteva, (razen če je to nemoralno) in da prostovoljno naredimo več, kot se od nas zahteva.
Dajati in posojati tistim, ki vas prosijo, govori o stališču “kar je moje, je moje” in “če delim to, kar imam, bom imel izgubo.” Jezus ni rekel, da moramo dati vse, kar imamo in ostati brez vsega, temveč je govoril o prirojeni želji po samoohranitvi in sebičnosti. Ne moremo dajati vsem, toda če kdo kaj potrebuje in mu lahko pomagamo, potem moramo to storiti. To posebno velja, ko gre za naše bratje in sestre v Kristusu, kakor je napisal apostol Janez: “Kako mora Božja ljubezen ostati v človeku, ki ima premoženje tega sveta in vidi, da je brat v pomanjkanju, pa zapira svoje srce pred njim?” 9
Kot kristjani in člani Božjega kraljestva imamo izziv, da se dvignemo nad prirojenim obnašanjem. Moramo se oddaljiti od osebnega interesa in živeti po načelu “Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.” To ni poziv, da postanemo kot predpražnik, po katerem vsi hodijo, temveč da postanemo osebe z več ljubezni, razumevanja in milosti ter da imamo dovolj dostojanstva, da nekatere stvari pozabimo in odpustimo. Moramo se naučiti pozitivno prenašati izgubo ter, namesto maščevanja in obrambe našega ponosa ter stališča “najprej jaz”, ljubiti in slediti Jezusovemu zgledu nesebičnosti.