Natalijo sem prvič srečal pred enim letom, v velikem gradbenem podjetju, v katerem je delala kot računovodkinja. Kolegica ji je pokazala revijo Activated, katera ji je bila tako všeč, da je takoj plačala letno naročnino. Povedala mi je, da je vodila nedeljsko šolo, in kako je s tem začela.
Pred nekaj leti je bila zelo zmedena o svojem odnosu z Bogom. Zavedala se je, da jo je Bog blagoslovil na mnoge načine; s skrbnim možem, dobrim delom, lepo hišo in s prijatelji. Po drugi strani pa, kljub vsem molitvam, ni dobila tisto, kar si je največ želela v življenju, ali vsaj tako se ji je zdelo.
Z možem sta se poročila pred sedmimi leti in od začetka sta hotela imeti otroke. Poskušala sta z različnimi medicinskimi postopki, vendar brezuspešno. Čudno je bilo to, da zdravniki niso mogli ugotoviti, zakaj nista mogla imeti otrok.
Vsak dan se je vračala z dela v prazno hišo, napolnjeno s tišino, njen mož je namreč delal do pozno zvečer. Vedno je čutila, kot da je nekaj manjkalo. Natalija je zaprosila za molitev vsako molitveno skupino, katero je poznala. Z možem sta se pogovarjala tudi o posvojitvi, toda nista se še odločila, kdaj bi to bilo in na katero agencijo se bosta obrnila.
Nekega dne je stala pred omaro, se oblačila za delo in molila za ta delovni dan. Bila je pod stresom zaradi nekaterih izzivov na delovnem mestu, te misli pa so se hitro spremenile v skrb o življenju in prihodnosti. Zgrabili so jo občutki tesnobe in začela je razmišljati o tem, ali je njuna odločitev o posvojitvi pravilna, in kako se bo to odrazilo na prihodnost.
V teh trenutkih notranjega nemira je zaslišala tihi Božji glas. Vprašal jo je, če je bila pripravljena odložiti svoje osebne probleme in pomagati drugim.
Medtem ko je o tem razmišljala, je odrgnila zavese v drugem nadstropju svoje hiše in pogledala ven. Nedaleč stran je zagledala nekaj improviziranih kovinskih in kartonskih zaklonišč. Skupina otrok, oblečenih v razcapana oblačila, se je igrala zunaj. Brcali so staro žogo, medtem ko so drugi otroci sedeli in se pogovarjali, ali pa se igrali s prazno plastično steklenico. Vsi otroci so bili bosi in Natalija se je zavedala, da so samo nekateri hodili v šolo, kar je pomenilo, da bo večina otrok ostala polpismena ali popolnoma nepismena.
To ji je dalo idejo. Tistega dne, ko se je vrnila z dela, se je preoblekla in odšla k otrokom. Poklicala jih je in jih povabila na igro skupaj. Naslednjo nedeljo se je vrnila k njim in jim povedala biblijsko zgodbo ter jo narisala na šolsko tablo. Vsako nedeljsko popoldne je organizirala nove igre, aktivnosti in zgodbe. Naučila jih je brati in peti, razložila jim je osnovna higienska načela, včasih jim je prinesla hrano, obleko ali nekaj drugega, kar so potrebovali.
Po nekaj mesecih enostavnih nedeljskih šol, se je naenkrat začela slabo počutiti. Izkazalo se je, da je bila noseča! Občutek slabosti se je sčasoma zmanjšal, tako da je nadaljevala z nedeljsko šolo, dokler ni rodila sina. Z možem sta bila zaradi tega presrečna.
Potem mi je povedala, da je zdaj njen sin zadosti star, da ji pomaga pri vodenju nedeljske šole. On pripravlja vse materiale za učenje, pomaga pri organizaciji in sodeluje pri igrah. Na letnem srečanju je prišla na oder in povedala svojo zgodbo vsem prisotnim ter ohrabrila matere, naj aktivno skrbijo za otroke v svojih skupnostih.
Včasih se nam zdi, da moramo dolgo čakati, da bi videli izpolnitev svojih želja. Bog včasih dopušča odlašanje, da bi nas tako približal k Sebi. Toda, ko postavimo Boga in Njegovo služenje na prvo mesto, Mu lahko zaupamo, da bo Njegov cilj uresničen ob pravem času in na pravi način.