Biblija nam pravi, da je Bog ustvaril nebo in zemljo, in ko “je Bog videl vse, kar je naredil, in glej, bilo je zelo dobro.”1 Potem je Bog zadolžil človeštvo, naj skrbi za Njegovo stvarjenje in upravlja z njegovimi naravnimi viri, ne kot lastniki, ampak kot varuhi. “Gospod Bog je vzel človeka in ga postavil v edenski vrt, da bi ga obdeloval in varoval.”2
Toda, ko Bog pogleda na svoje stvarjenje danes, sem prepričan, da je veliko manj zadovoljen, kot je bil na začetku. Večina sveta je še vedno lepa in funkcionira na način, kakršen je On hotel, toda nekateri deli so se zelo poslabšali. Naravne sile so terjale svoj davek, toda tudi ljudje smo igrali svojo vlogo. Veliko zemeljskih ekosistemov slabi, živalske in rastlinske vrste izumirajo, naravni viri pa so izčrpani. To pa je večinoma zato, ker človeštvo ni izpolnilo pričakovanj, da “skrbi in varuje” za to, kar nam je bilo zaupano.
Imamo skupno odgovornost in skupaj žanjemo posledice. Onesnaženost zraka in vode je zmanjšala kvaliteto življenja milijardam ljudem; globalno segrevanje predstavlja resno in vedno bolj neizogibno nevarnost za prebivalstvo na obalnih in nizko ležečih področjih; krčenje gozdov ustvarja nove puščave; napačna uporaba zemeljskih in vodnih virov povzroča resno pomanjkanje hrane, premešča na milijone ljudi in sproža konflikte na nekaterih področjih; območja naših oceanov, jezer in rek izumirajo. To so problemi, ki se bodo verjetno še slabšali, ker se bo prebivalstvo sveta še naprej večalo.
Res je, da ni ves človeški vpliv škodljiv za okolje, in da obstajajo tudi nesoglasja, kako najboljše rešiti ekološke probleme, s katerimi se soočamo. Dejstvo vseeno ostaja, da je naše skupno prebivališče v nevarnosti, in da si vsi skupaj delimo odgovornost zato, da ga rešimo. Če bomo skupaj delovali, z Božjo pomočjo, smo lahko in moramo biti uspešni. Veliko bolj uspešni.