Vedno se mi je zdelo primerno, da je bilo Jezusovo križanje na hribu. Njegov križ je bil dvignjen nad potmi in vrvežem. Do njega je bilo treba priti, pogledati gor, da si ga videl.
Ta fizična prispodoba odraža pomen Jezusove smrti na križu v zgodovini. To je bilo najpomembnejše dejanje, ki se je kdajkoli zgodilo. Vse, kar je bilo pred tem, je bilo kot počasi naraščajoči vrhunec, vsa Božja in človeška dejanja, ki so vodila in kazala na ta trenutek – Njegovo smrt na križu.
To je bila najbolj neverjetno ljubeča stvar, ki jo je Jezus kdajkoli storil. Zame je bila to Njegova odločilna ura. Izpolnil je namen, zaradi katerega je prišel in katerega je izbral pred stvarjenjem Zemlje. Sprejel je čašo bolečine in trpljenja, ki si je obupno ni želel, in nam podaril ozdravitev telesa in duha, nato pa obnovitev odnosa z Bogom in večnost, do katere zdaj lahko pridemo prek Njegove ljubezni.
Težko je reči, kateri trenutek je bil bolj pomemben, križanje ali vstajenje. Z vstajenjem je On dokazal, da je On to, kar je rekel, da On je. Z njim se je radostno končala najbolj epska zgodba vseh časov in nam obljubila nadaljevanje. In kar je še bolje, obljubila nam je, da bomo glavni junaki nove zgodbe, ki jo je On pisal. Kakšna svetla prihodnost nas zdaj čaka, čudovita kot sveže lilije v megli in sonce, ki se zjutraj vzpenja nad obzorje.
Zato je križ, ki ga nosim okoli vratu, prazen. Jezus ni več na križu, ampak je živ in zmagoslaven! Vendar še vedno nosim simbol Njegove bolečine. Zakaj?
Brez križa namreč ne bi bilo nobenega od teh čudovitih vrhuncev. Zato se verniki oziramo nanj in ga povzdigujemo. Ker pomeni več, kot bi lahko pomenilo karkoli – je cena, za katero je Jezus vedel, da je tvoja duša vredna, in tako te je odkupil za Svojega.
To je vredno povzdigovati in se zgledovati po njem. To je vredno prvega mesta na seznamu najpomembnejših trenutkov v zgodovini.