Medtem ko sem vozila po ulicah Morelije, v Mehiki, sem videla veliko beračev, ki so beračili pred semaforji. Bil je božič in z hčerko sva kupovale še zadnjih nekaj stvari.
“Poglej tisto žensko, mama!” je vzkliknila Cathy, moja desetletna hčerka, in pokazala na starejšo žensko, ki je za trenutek nehala prosjačiti, da bi lahko podrgnila svoja mrzla in bosa stopala.
“Zagotovo je babica nekomu,” sem pomislila na glas, “toda namesto, da je doma z družino, je tu zunaj, hodi bosa in poskuša dobiti nekaj denarja za hrano.” Potem pa mi je na misel prišla ideja. “Cathy, pojdiva domov najti nekaj hrane zanjo.”
Začelo se je mračiti, zato verjetno ne bo več dolgo prosjačila pri semaforju. Pohitele sva domov, našle plastične vreče in začele iskati hrano v hladilniku in shrambi. Našle sva nekaj riža, fižola, nekaj pikantnih paprik, omako, tortilje in skuhanega piščanca. Ni bilo težko napolniti vreč, ker smo imeli doma dovolj hrane. V vreče sva dodale tudi štruco kruha, nekaj sira in slanine, potem pa sva vreče zavezale z velikimi pentljami in šle nazaj najti staro žensko.
Najprej sva pomislile, da sva zamudile, in da je že odšla. Potem pa sva jo zagledale. Počasi je hodila po ulici, pokrita z dolgim šalom, verjetno se je vračala domov.
“Dober večer!” jo je pozdravila Cathy in rekla v španščini. “Videle sva vas pri semaforju in prinesle sva vam nekaj za božično večerjo.”
Starka ni mogla verjeti lastnim očem. Začudeno naju je gledala, dokler ji niso solze stopile v oči. Vzela je roke moje hčerke v svoje roke in jih poljubila. “Hvala vam! Hvala vam! Čudovite ste! Vidve ste božična angela!”
Zatem je vzela vreče in nadaljevala svojo pot.
Naš božič je bil praznično vesel kot vedno. Naslednje jutro je Cathy odprla svoja darila. Ko sem jo vprašala, ali je uživala ta božič, mi je povedala: “Veš, mama, radost tiste starke, ko je poljubila moje roke, je bilo najboljše božično darilo, katerega sem kadar koli prejela. Mislim, da je dajanje najboljši del božiča!”