Oblačil sem oklep in preverjal svojo opremo, medtem ko sem v rokah čvrsto držal uzdi. Krilato bitje se je zibalo, zvijalo in se poskušalo osvoboditi okovja in verig ter me vreči v prepad. Dva moja čuvaja, vsak na eni strani, sta uporabljala vso svojo veščino in moč, da bi obrzdala njegov bes in mu preprečila, da me vrže na tla in odnese v svoj brlog.

Glas na radiu me je naenkrat vrnil v realnost. “Roke nazaj, dlani navzgor, nagnite se naprej, glejte pred sabo in pripravite se za polet!” To je bil Avi, naš inštruktor in mentor, ki nas je želel naučiti, kako se upreti gravitaciji in se dvigniti v višino ter zatem brez problema pristati. “Polet je opcija, pristanek ni,” je rad govoril. Zagotovljal sem si, da bo vse v redu. Konec koncev je bil naš inštruktor vrhunski učitelj in nikoli se še ni zgodila nesreča pri njegovem delu.

Bližal se je konec našega jadralno padalskega tečaja. Vse teoretične lekcije o dviganju, vlečenju in skakanju ne bi imele nobenega smisla, če ne bi sedaj skočil s tega hriba. Pomiri se in sledi navodilom! sem ponavljal v sebi kakor neko mantro.

Medtem ko sem stal tam, pripravljen za polet, sem zagledal orla, ki je dostojanstveno krožil po nebu. Letel je z lahkoto in potem elegantno ujel dvigajoč se zračni tok. To me je spomnilo na biblijski verz: “Tisti pa, ki zaupajo v Gospoda, obnavljajo svojo moč, vzdigujejo trup kakor orli, tekajo, pa ne opešajo, hodijo, pa ne omagajo.” 1

Radio se je ponovno oglasil: “Ali si pripravljen?”

Potrdil sem in nekajkrat globoko vdihnil ter s tem poskušal odgnati strah. Kaj nam je Avi svetoval? “Panika je korak pred nesrečo. Ko ste panični, vaša podzavest prevzame kontrolo nad vašo zavestjo in povzroči, da storite napako.”

Padalo se je uspešno odprlo, se napihnilo in me povleklo nazaj. Nagnil sem se naprej in pogledal kvišku. Odločil sem se iti do konca in vedel sem, da moram zdaj teči. Kakor v življenju, če nimamo moči za nadaljevanje proti cilju, bodo okoliščine začele delovati proti nam. Če izgubim hitrost, se bo jadralni zmaj sam obrnil vstran. Moral sem mu “povedati”, kaj želim od njega. Poleti! Spusti me nežno na zemljo!

“Teci!”

Po dveh korakih sem bil v zraku. Bilo je lažje, kot sem si mislil, nekaj bolj podobnega vožnji z žičnico, kakor pa z letalom. Letel sem visoko in užival v veličastnem razgledu na planine, ki so bile na drugi strani jezera. Počasi sem povlekel zavore in zavil v desno. Jadralni zmaj me je ubogal, potem sem ga obrnil v levo, pa zopet v desno in zatem sem mu “ukazal”, da se začne spuščati. Pristal sem, ne tako nežno, kot sem to želel, vendar za prvič tudi ni bilo pregrobo.

Začel sem ocenjevati svoj pristanek in povedal Aviju, da bo naslednjič zagotovo bolje. “Ne bodi preveč samokritičen,” me je blago pokaral. “Vsak varen pristanek je uspešen pristanek.”

Zatem so vsi zaploskali. Bili smo kakor bratje, povezani z zmago nad istim strahom in skupaj smo se veselili vsakič, ko je nekdo pristal.

Kmalu zatem sem začel pogovor z inštruktorjema, ustanoviteljema ene od najboljših šol za treniranje pilotov jadralnega padalstva v Indiji.

Avi, vodja inštruktorjev in njegova žena Anita sta se odrekla dobro plačanemu delu, da bi izpolnila svoje sanje, kar na začetku res ni bilo lahko. Vprašal sem Anito, kateri so bili, po njenem mnenju, odločilni dejavniki, da so na koncu uspeli v svoji nameri.

“Zrušila sva vse mostove za seboj. Neuspeh nama ni prišel še na kraj pameti. Bilo je “biti ali ne biti”, in midva sva hotela preživeti.”

Prvih nekaj let sva obiskovala različne korporativne dogodke in predstavljala svoje delo, kjer sva le mogla. Na začetku sva srečala le nekaj ljudi, ki so bili pripravljeni poskušati, zatem pa so se novice razširile in sedaj ljudje letijo skoraj vsak dan.

Uvidel sem, da podjetnika imata tudi duhovno stran svojega karakterja. Nista le našla aktivnost, ki bi zadovoljila njihovo potrebo za adrenalinom ali vlaganjem v tvegan posel. V sebi sta imela strast do letenja in to ljubezen sta hotela deliti z drugimi.

“Jadralno padalstvo je kakor življenje” mi je Avi rekel. “Moramo prebroditi težave in se soočiti z izzivi. Čeprav lahko dobimo pomoč od drugih, smo mi tisti, ki konec koncev, moramo nadaljevati sami. Moramo se soočiti s svojimi strahovi, se osvoboditi dvomov in enostavno leteti!”


  1. Izaija 40:31