Moč odpuščanja sem spoznala nekega julijskega popoldneva 1976 leta med režimom Idi Amina, ko je v Ugandi vladal popoln zastoj. Vse se je ustavilo: službe, gospodarstvo, infrastruktura, šole, dobesedno vse. V tistem času sem študirala na univerzi Makerere, bila nedavno poročena in poleg tega sem bila noseča.

Ker je bila univerza revna, profesorji niso prihajali na predavanja, kajti niso si mogli privoščiti bencina. Študentje so se vsakega jutra zbirali v univerzitetni knjižnici. Tam smo brali ali si izposojali knjige in jih prebirali v naših sobah. Idi Amin ni nikoli hodil v šolo in ni razumel, zakaj smo to počeli. Mislil je, da smo demonstrirali proti njemu in je redno pošiljal vojake v univerzitetno naselje, da nas terorizirajo.

V tistem času je moj mož delal na severu države, blizu meje s Sudanom. Kadarkoli je mogel, je prišel v Kampalo ali pa sem ga jaz obiskala in sva tako skupaj preživela nekaj dni. Enkrat je prišel čez vikend in me v ponedeljek zjutraj odpeljal do univerzitetnega naselja. Ko sem prišla v svojo sobo, sta mi moja sostanovalka Judith in prijateljica Brenda povedali, da so prišli vojaki in razbili nekatere stvari ter pretepli nekaj študentov.

To ni bilo prvič, da se je zgodilo nekaj takega. Od časa do časa so prihajali tovornjaki polni vojakov in pretepali naše fante, mi punce pa smo kričale na njih s svojih balkonov. Kričale smo, naj prenehajo, oni pa so se drli na nas in kričali, da smo neumne ženske. Navadile smo se, da žensk niso napadali.

Okoli poldneva je nekdo potrkal na vrata naše sobe. Pomislile smo, da se nekdo od prijateljev zafrkava in zaklicale: “Pojdite stran, vojaki!” Saj veste, kakšni so študentje. Toda trkanje je postajalo vse bolj glasno, dokler nismo dojele, da so pred vrati bili zares vojaki.

Z Brendo sva stekli na balkon in počepnili v kotu. Judith je skočila v svojo posteljo in se pokrila preko glave. Čez nekaj trenutkov so vojaki razbili vrata tako močno, da so ključavnica in deli lesa leteli po celi sobi. Kričali so na ves glas. Pravi čudež je bil, da niso videli Judith, vendar so našli na balkonu Brendo in mene. Spominjam se, da sem v tem trenutku pomislila: To je moj konec! Kajti, kadar so vojaki preganjali nekoga osebno, je bil to njegov konec.

Porinili so naju iz balkona na hodnik, medtem ko so uperili orožje v naju. Eden vojak je ostal v sobi in pregledoval papirje. Judith ga je slišala, vendar je on ni opazil.

“Našli smo te! Našli smo te!” so kričali name, kot da bi bili prepričani, da sem bila jaz vodja upornikov. Ko smo prišli na vrh stopnišča, so nas porinili navzdol. Ko sva vstali, so naju spet porinili dol po stopnicah. Vstajali sva, padali in tako naprej, od stopnic do stopnic. Na zadnjih stopnicah, ki so bile najdaljše, me je vojak tako močno udaril, da sem izgubila ravnotežje in z glavo udarila v tla ter padla v nezavest.

Ko so drugi vojaki skupaj z Brendo prišli do konca stopnic, so nam rekli, da nas vodijo v Makindye – barake, ki so bile v tistem času klavnica. Toda najprej so nas odpeljali v Lumumba dvorano, kjer so bili fantje. Tam so vojaki mučili fantje, katere smo poznali in za katere smo vedeli, da so bili dobri fantje. Očitno so jih mučili že od zgodnjega jutra, toda punce tega nismo vedele, čeprav smo živele v sosednji zgradbi.

Vojaki so naju prisilili z Brendo, naj stojimo s fanti, toda kmalu zatem so nama ukazali, naj prideva ven. Z Brendo so nas razdvojili od drugih in meni so rekli, da bom dobila posebni tretma zato, ker sem bila vodja.

Zatem so prišli novi vojaki, bilo jih je na stotine. Pripeljali so tudi druge punce in jih prisilili, da se priključijo fantom. Punce so bile na pol nage in so se morale plaziti po kolenih po asfaltu in to na muhi pušk. Njihova kolena so bila krvava.

Nisem imela pojma, zakaj so mislili, da sem jaz bila vodja. Neosnovane obtožbe so me samo ohrabrile in mi dale moč. Udarjali in bičali so Brendo in mene, vendar največ mene. Ure in ure so naju mučili in poniževali. Ne pozabite, da sem bila v prvem mesecu nosečnosti. Bil je pravi čudež, da je dojenček vse to preživel.

Končno so se odločili prenehati. Bilo je že pozno popoldne. Zatem so mi povedali, da me vodijo v Makindye – v klavnico. Toda pred tem, ko umrem, sem želela vedeti, zakaj so me mučili? Zakaj so med stotimi dekletami izbrali in obtožili prav mene?

Cel dan nisem nič rekla. Nisem jokala. Nisem kričala ali se upirala. Bila sem kot kos lesa. Del mene je hotel vprašati, zakaj so se tako obnašali do mene, medtem ko mi je drugi del govoril, da se bodo stvari le poslabšale, če to storim. Potem pa mi je notranji glas rekel: Samo poglej jih v oči. V njih boš videla razlog za njihovo kruto obnašanje.

Pogledala sam jih v oči in bila presenečena. Čeprav so hoteli delovati hrabro in so neprestano psovali, niso bili srečni. Zazdelo se mi je, da sem v njihovih očeh videla trpljenje. Niso hoteli početi tega, kar so delali, jaz pa sem napačno mislila, da v tem uživajo.

Bila sam tako prevzeta s sočutjem, da sem jim hotela povedati pred tem, ko me ubijejo, da jih razumem in da jim odpuščam. Toda, kako naj jim to rečem? Še vedno so me tepli in mučili, toda med udarci mi je nekaj prišlo na misel. Kaj pa, če rečem nekaj, kar nam je skupnega, mogoče jim bo to pomagalo, da razumejo. To je bila nora ideja, vendar mi je bilo vseeno. Nisem imela kaj za izgubiti.

Toda, kaj imamo skupnega? Bili so močni možje in jaz nemočna noseča ženska. Imeli so puške in pištole, škornje, biče in jaz sem bila samo nemočna punca. Potem pa mi je nekaj prišlo na misel. Nedavno sem se poročila in sem pričakovala otroka. Mogoče imajo tudi oni svoje družine?

“Kaj so vam včeraj skuhale žene?” sem jih vprašala.

“Kaj?” so me pogledali začudeno. Potem so nekaj rekli v Kiswahili jeziku. Kadarkoli so Idi Aminovi vojaki mučili ljudi, so govorili Kiswahili. Danes mnogi Ugandijci ne govorijo Kiswahili, ker jih to spominja na mučenje in zlo, ki se jim je zgodilo. “Ti si neumna ženska!” so kričali in me znova udarili.

Ko so prenehali, sem globoko vdihnila in spet rekla: “Kaj so vam včeraj skuhale žene?” Sledil je nov udarec in še eden in še eden ter tako naprej, dokler jim ni bilo zadosti. Potem so se odločili malo zafrkavati se z menoj in so začeli odgovarjati: “Jaz sem jedel to in to,” in “jaz pa sem jedel….”

Potem sem jih vprašala: “Kam hodijo v šolo vaši otroci? Ste jih zjutraj odpeljali v šolo?”

Moja enostavna vprašanja so začela pogovor in potem so se vojaki usedli z menoj izpod drevesa, kjer smo nadaljevali s pogovorom in se celo začeli skupaj smejati. Da, pravilno ste prebrali. Skupaj smo se smejali. Brenda mi je kasneje povedala, da sta jo strah in bolečina zapustili, ko je videla, da se smejemo.

Izkazalo se je, da so vojaki, ki so bili z menoj, pravzaprav bili vodje. Naenkrat so dali znak in cela “stvar” se je takoj končala. Bil je že večer, okrog sedmih, kar je pomenilo, da so nekatere naše fantje mučili cel dan, nas ostale pa najmanj šest ur.

Potem so prišli tovornjaki in odpeljali vojake. Glavna vrata univerze so bila zaprta, prav tako tudi vhod v univerzitetno naselje. Povsod so bili vojaki in reševalno vozilo je prispelo takoj, še pred tem, ko so vsi vojaki odšli ter odpeljalo hudo poškodovane.

Kuharji in kuhinjsko osebje, katerih vojaki niso napadali, so prinesli čaja in kruha, potem pa so v joku sedli z nami na travo. Takrat sem se končno zlomila. Niti predstavljati si nisem mogla, kako težko je bilo njim. Bili so priče našemu trpljenju, toda niso nam mogli pomagati.

Če se ozrem nazaj na te težavne dogodke, lahko iskreno rečem, da sem odpustila tem vojakom v istem trenutku, ko sem jim pogledala v oči. V tistem trenutku sem dojela, da smo vsi mi – študentje in vojaki, žrtve nečesa, kar nihče od nas ni razumel. Ko sem jih začela spraševati o njihovih družinah, so razumeli, da sem dojela nekatere stvari in da sem jim odpustila.

Veliko dolgujem svojim staršem in njihovi vzgoji. Naučili so me, da kljub vsemu v vsaki osebi obstaja nekaj dobrega. To mora držati, ker je bil človek ustvarjen v Božji podobi.

Ta izkušnja mi je dala ogromno moči. Naučila sem se, da se mi nikoli ni treba bati drugih ljudi in prav zaradi tega prepričanja lahko danes počnem to, kar delam. Mirna sem v družbi oboroženih vojakov in pripravljena sem iti na minska polja. Seveda se bojim min in orožja, vendar se ne bojim vojakov ali upornikov, ki nosijo orožje ali postavljajo mine. Vem, da so tudi oni le človeška bitja in da imamo vsi nekaj skupnega, kar nam nihče ne more vzeti.

Moja izkušnja na univerzi Makerere daje verodostojnost mojim govorom. Ko povem svojo zgodbo in kako sem bila sposobna odpustiti ter da so se zaradi tega zgodile mnoge čudovite stvari, ljudje poslušajo.

Pogosto me vprašajo: “Zakaj naj bi odpustil nekomu, ki se ne želi opravičiti?” “Zato, ker je življenje prekratko, da čakam, dokler se mi nekdo ne opraviči.”

Veliko dobrega je prišlo iz tiste grozne izkušnje. Najboljše je bilo to, da sem spoznala, da imam čudovito darilo – moč, da ljubim ljudi! Vsi smo bili namreč rojeni s tem darilom, ki ga nismo zaslužili. Enostavno nam je bilo dano. To edinstveno darilo nikoli ne zastari in več ko ga uporabljam, bolj in bolj raste.