Ko sem bila otrok, sem sovražila dneve po božiču. Prejela sem vsa darila in vedela sem, da ne bom več dobila novih daril. Bila sem nehvaležna in pogosto sem mislila, da bi morala dobiti nekaj boljšega, ali pa da sem nekaj zamudila.
Moji občutki se niso spremenili niti takrat, ko sem odrasla. Po božiču sem občutila praznino in sem bila zelo zaposlena zato, da bi premagala depresijo. Dnevi pred božičem so bili zelo aktivni. Hitela sem kupovati darila, planirati obroke, pospravljati dom in vse urediti, da sem lahko pripravljena pričakala ta pomemben dan. Ljudje so se zanašali na mene in morala sem ostati močna. Morala sem vse dobro organizirati in zadovoljiti vse druge.
Toda potem je tišina napolnila dneve po božiču. Bilo mi je težko ostati v pozitivnem stanju. Nisem bila več nesrečna zaradi daril, vendar še vedno nisem poslušala svoje srce in si nisem vzela časa zase. Dajala sem in dajala, potem pa je izčrpanost potrkala na moja vrata.
Božič me spominja na mojo mladost, na ljudi, katere sem imela rada, lepe spomine, kakor tudi bridke spomine, ko pomislim na svoje izgube. Mnogo božičev je prišlo in odšlo, čas je hitro letel v sedanjost. Bili so napolnjeni z dajanjem in prejemanjem, druženjem z družino in prijatelji, kot tudi s spomini na sedanje in pretekle božiče.
Potem pa, ko počasi zložim božične okraske v škatlo za naslednje leto, pomislim na novo leto in me napolni navdušenje. Naredim spisek stvari za storiti. Načrtujem naslednje leto. Počistim omare, predale in namizje. Znebim se nepotrebnih stvari in to mi pomaga očistiti misli ter se pripraviti na to, kar me čaka v prihodnosti. Na pretekle izgube gledam z očmi hvaležnosti. Hvaležna sem, ker živim, ljubim in sem ljubljena.
Zahvalim se Bogu za vse spremembe, ki bo novo leto prineslo v moje življenje. Moja po božična otožnost se spremeni v pričakovanje novega leta.