V Bibliji Bog pogosto uporablja metafore, da bi opisal naš odnos z Njim; na primer, pastir in ovce, (Janez 10:7-15) oče in otrok, (2 Korinčanom 6:18) trta in veje (Janez 15:1-5) ter ženin in nevesta. (Izaija 62:5)
Čeprav Biblija vsebuje 66 knjig, so komentatorji pogosto ugotavljali, da gre v resnici za eno samo knjigo z eno stalno temo. To je ljubezenska zgodba. Kot vsaka ljubezenska zgodba ima tudi ta začetek, vzpone in padce ter dramatičen zaključek.
Ta ljubezenska zgodba se resnično začne “na začetku”, ko je Bog ustvaril prvega moškega in prvo žensko, Adama in Evo. Ustvaril ju je natanko tako, kot je želel, jima vdihnil dih življenja in nato občudoval svoje delo: “To je zelo dobro!”
Na žalost sta prvi moški in ženska zavrnila Božjo ponudbo večnega, popolnega in intimnega odnosa z Njim in se raje odločila za tavanje v iskanju samega sebe in greha. Brez Boga so ljudje, ki so bili ustvarjeni, da bi uživali v intimnosti z Njim, namesto tega doživljali osamljenost, zmedo in bolečino. Skozi tisočletja smo poskušali vse mogoče stvari, da bi si povrnili občutek izpolnjenosti, ki ga je zagotavljala ta izgubljena intimnost, vendar nas nič ni moglo zadovoljiti.
Na koncu, čeprav smo bili mi tisti, ki smo Bogu obrnili hrbet, je bil On tisti, ki je začel pobotanje. V svoji ljubezni je vedel, da obstaja samo ena rešitev. Kljub visoki ceni se je odločil, da bo prostovoljno poslal svojega Sina, da bi nas privedel nazaj k Njemu.
Kaj to pomeni za nas? To pomeni, da krščanstvo ni le religija, pravila ali rituali. Krščanstvo je odnos – in to ne le kakršen koli odnos, ampak odnos, ki ga Biblija primerja s poroko, kjer naj bi obstajali intimnost, transparentnost, odprta komunikacija ter skupni upi in želje. Biblija nam pravi: “Kajti tvoj mož je tvoj Stvarnik, njegovo ime je Gospod nad vojskami,” (Izaija 54:5) in da “bi pripadli nekomu drugemu, namreč Njemu, ki je bil obujen od mrtvih [Jezusom], tako da bi mi obrodili sadove za Boga.” (Rimljanom 7:4)