Liza je bila mamina najboljša prijateljica. Srečal sem jo v teniškem klubu, v katerem sem delal po šoli in čez vikend. Vedno sva se pogovarjala, kot da sem bil njen vrstnik in to mi je bilo zelo všeč.
Na koncu šestdesetih let prejšnega stoletja, sem se spremenil iz konservativnega, sramežljivega fanta v hipija, ki je intenzivno iskal resnico. V iskanju resnice in smisla življenja, sem se odločil obiskati vse tiste, ki so name pozitivno vplivali. Liza je, seveda, spadala v to skupino. Ko sem nenajavljen potrkal na njena vrata, sta Liza in njen mož “Veliki John” ostala brez besed. Brez predsodkov sta sprejela v svoj dom neurejenega znanca iz preteklosti. Prisluhnila sta mojim neobičajnim idejam in teorijam. Če sta zavijala z očmi in pomežiknila drug drugemu, tega nisem opazil.
Hvala Bogu, kmalu sem našel to, kar sem iskal. Prijatelj mi je povedal, da je sprejel Jezusa kot svojega osebnega Rešitelja in tudi jaz sem Ga sprejel. Sčasoma sem se odločil, da se priključim misijonarjem, ki so delali z mladostniki v Avstraliji in na Novi Zelandiji. Medtem sem slišal, da je Liza zbolela od Parkinsonove bolezni in, da ne bo več dolgo živela. Z mojo mamo sva se odločila, da jo obiščeva.
V bolnišnici sva srečala tudi njenega moža, ki je prav tako prišel k Lizi na obisk. Ležala je na bolnišnični postelji in prisluhnila temu, kaj se mi je pripetilo, odkar smo se zadnjič srečali. Ni se mogla načuditi, da se je nekdo lahko tako zelo spremenil v tako kratkem času – od prijaznega fanta do ekscentričnega hipija, pa vse do krščanskega prostovoljca, ki bo kmalu odšel v tujino.
Ko se je začela utrujati, sem vedel, da moramo iti. Predlagal sem, da molimo skupaj in po daljšem premoru je pristala na to. Pokleknil sem poleg njene postelje in jo prijel za roko. Zaprli smo oči in takrat sem začutil, da sta se nam pridružila moja mama in Veliki John. Vsi so ponovili za menoj enostavno molitev in sprejeli Jezusa v svoje srce.
Liza je živela še nekaj mesecev in v tem času je vneto brala Biblijo. Bila je priznana umetnica, polna radosti in vere ter je slikala vse do konca svojega življenja. Z iztržkom od njenih zadnjih slik je pomagala ustanoviti prostovoljno združenje na Novi Zelandiji, ki deluje še do današnjega dne.
Nebesa so mesto naseljeno z ljudmi, katere tamkaj povabite vi. Liza, nestrpno čakam, da se spet srečava!