Vedno znova me preseneča, da se Jezus vedno pojavi ravno takrat, ko Ga največ potrebujemo, v mračnih in težavnih časih našega življenja. En tak primer najdemo v osmem poglavju evangelija po Luki.
Jezusa je povsod sledila množica ljudi, ki je vneto poslušala Njegove besede. Enkrat Mu je pristopil vpliven človek, Jair, in Ga zaprosil, naj pride v njegovo hišo ter ozdravi njegovo hčer, ki je umirala.
Jezus je v to privolil in se začel prebijati skozi množico ljudi, ki so se stiskali okoli Njega. V množici je bila tudi ženska, ki je bila bolna že dolgih dvanajst let. V enem trenutku se je uspela dotakniti Njegovega oblačila in Biblija pravi, da je takoj ozdravela.
Ravno v tem trenutku je prišel Jairov služabnik in mu rekel: “Prepozno je, vaša hči je umrla. Ne nadlegujte več Jezusa.” Toda Jezus je odgovoril: “Ne boj se! Samo veruj in bo rešena,” in nadaljeval pot proti Jairovi hiši.
Ko so prispeli, so videli, da so vsi objokovali njeno smrt. Jezus je zaprosil posmehovalce in dvomljivce naj odidejo, potem pa je v spremstvu njenih staršev in nekaj izbranih ljudi vstopil v sobo, kjer je ležala hčer. Otroku je zapovedal, naj vstane in ona je to storila. Dvanajstletna deklica se je rešila iz objema smrti in popolnoma ozdravela.
V tem poglavju je čudovito sporočilo za vsakega od nas – kjerkoli se nahajamo in v kakršnikoli situaciji smo, ozdravitev je za nas. Ženska, ki je trpela dolgih dvanajst let in si je verjetno želela, da čim prej umre, je dobila novo življenje, odpuščanje in mir. Dvanajstletna deklica, njeno življenje je bilo naenkrat končano, preden se je sploh začelo, je dobila nadaljevanje življenja in popolno ozdravitev.
Jezus se obrača k nam sredi našega kaosa in nam pravi: “dotakni se Me, bodi obnovljen.” Množica misli, glas dvoma ali pa leta bolečin in bitke, nas me morejo razdvojiti od Njega; le vzeti si moramo trenutek, Ga poklicati in verjeti.
Mogoče včasih čutimo, kot da je celo naše življenje – načrti, sanje, družina ali zdravje – umrlo, in da nikoli več ne bomo znova oživeli. Vendar naš Gospod ve, da mi le spimo. Drži naše roke, ko jih sami ne moremo dvigniti in nas nežno kliče, naj vstanemo in nadaljujemo naprej.