Imel sem enaindvajset let, ko sem prvič bral Biblijo. Nekdo mi je predlagal, naj najprej preberem Janezov evangelij. Nisam imel niti najmanjšega pojma o Bibliji in nisem vedel, da so evangeliji štiri različne knjige, ki pripovedujejo o Jezusovem življenju in služenju. Za mene je bilo bolj logično začeti na začetku Nove zaveze, z Matejevim evangelijem.
Jezus me je navdušil. Vedno je imel pravi odgovor na vsako vprašanje in vedno je točno vedel, kaj narediti. Zdelo se mi je, da me popolnoma razume, in da je vedel, kaj potrebujem. Njegove besede so bile močne in žive. Jezus je živ! Njegove besede so “preživele“ 2000 let in me ganile kakor nihče drug in nič drugega. Ko sem končno prišel do Janezovega evangelija 15:15: “Ne imenujem vas več služabnike, ker služabnik ne ve, kaj dela njegov gospodar; vas sem imenoval prijatelje, ker sem vam razodel vse, kar sem slišal od svojega Očeta”, sem občutil, da On govori osebno meni. Jezus me je imenoval za Svojega prijatelja! Bil sem tako navdušen, da sem to hotel povedati celemu svetu.
Nekaj mesecev pred tem sem sprejel Jezusa za svojega Odrešenika, toda nič posebnega se ni spremenilo, dokler nisem začel brati Njegovo besedo z odprtim in ponižnim srcem. Njegove besede so bile polne moči in življenja ter sem čutil, kot da so bile napisane osebno za mene. Potem pa sem nekega dne odkril, da se Jezus lahko neposredno pogovarja z vsakim od nas, in da nam lahko daje odgovore, ki so prilagojeni za naše osebne potrebe.
Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.—Janez 3:16
Če še niste prejeli Jezusovega darila večnega življenja, lahko to storite zdaj, s tem da rečete to molitev:
Hvala Ti, Jezus, ker si dal svoje življenje zame. Prosim Te, vstopi v moje srce, oprosti mi za vse slabe stvari, ki sem jih storil/a, napolni me s Svojim Duhom in daj mi Tvoj dar večnega življenja. Amen.