Beseda Biblija izhaja iz grške besede biblion, kar pomeni “knjiga”, vendar je veliko več kot le knjiga. Je “Božja Beseda” ter temelj krščanske vere in življenja. Razkriva nam Boga, nam govori o temeljnem Božjem načrtu za človeštvo ter vsebuje neprimerljivo resnico in poučevanje. Njene besede so duh in življenje. (Janez 6:63) Po njih lahko okusimo božansko naravo – postajamo bolj pobožni, bolj podobni Jezusu. (2 Peter 1:4)
Biblija je pravzaprav zbirka 66 knjig – skupaj jih je napisalo približno 40 ljudi pod navdihom Svetega Duha. Biblija nam pravi, da je “vse Pismo navdihnjeno od Boga in koristno za poučevanje, svarjenje, za poboljševanje in vzgojo v pravičnosti.” (2 Timoteju 3:16)
Biblija vsebuje dva glavna dela: Staro in Novo zavezo. (Beseda “zaveza” v tem primeru pomeni “dogovor” ali “pogodba”, zato si lahko Staro in Novo zavezo predstavljamo kot staro in novo zavezujočo pogodbo med Bogom in človekom.) Datumi prvih zapisov nekaterih od 39 knjig Stare zaveze so negotovi, vendar se strokovnjaki na splošno strinjajo, da so bile napisane v obdobju približno 1000 let, od štirinajstega do četrtega stoletja pr. n. št.
Stara zaveza je pripravila pot za Novo zavezo, ki se je začela z Jezusovim prihodom. 27 knjig Nove zaveze je bilo napisanih v prvem stoletju n. št. v grščini. Pripovedujejo o Jezusovem življenju in služenju ter rasti prvotne cerkve ter predstavljajo osnove krščanske vere.
V zavezi Stare zaveze je Bog obljubil, da bo Izraelce blagoslovil, če ga bodo le častili in se ravnali po njegovem zakonu, ki ga je dal po Mojzesu okoli leta 1300 pred našim štetjem. Več kot 600 let pred Jezusovim rojstvom je prerok Jeremija predvidel dan, ko bo Bog s svojim ljudstvom sklenil novo zavezo. V tej novi zavezi bo Bog svoje zakone zapisal v srca ljudi in ne na kamnite plošče. (Jeremija 31:31-34) Jezus je dejal, da je izpolnil staro zavezo, s tem da je uvedel novo zavezo. (Matej 5:17)
Nova zaveza vsebuje pet pripovednih knjig – štiri evangelije in Apostolska dela. Evangeliji obravnavajo Jezusovo služenje, smrt in vstajenje. Knjiga Apostolska dela pripoveduje o nekaterih pomembnih dogodkih v prvotni cerkvi v naslednjih 30 letih in je nekakšno nadaljevanje evangelijev.
Evangelijem in Apostolskim delom sledi enaindvajset pisem ali epistol. Trinajst od teh pisem je očitno napisal apostol Pavel, preostalih osem pa so napisali drugi apostoli ali osebe, ki so bile tesno povezane z apostoli. V zadnji knjigi Nove zaveze, Razodetju, apostol Janez opisuje preroške vizije o Jezusovem drugem prihodu.
V Bibliji je prvič omenjeno, da je kdo kaj zapisal, ko je Bog rekel Mojzesu, naj “zapiše to za spomin v knjigo.” (2 Mojzes 17:14) Zgodbe o patriarhih, ki jih najdemo v prvi Mojzesovi knjigi, so se že pred tem prenašale iz roda v rod po ustnem izročilu. Sporočila prerokov so se običajno prenašala ustno, preden so bila zapisana.
Pripovedi o Jezusovem življenju in služenju so se ustno ponavljale več let, preden so bile zapisane. Najdenih je bilo veliko starodavnih odlomkov zgodnjih biblijskih dokumentov, od katerih nekateri segajo v drugo stoletje našega štetja, vključno z več kopijami nekaterih delov. Prevodi Biblije, katere imamo danes, temeljijo na teh kopijah.