Zgodba o Jezusovem življenju se začne z zgodbo o Njegovem rojstvu, kot je zapisana v Matejevem in Lukovem evangeliju. Stara zaveza je prerokovala Njegov prihod in razkrila specifične podrobnosti o obljubljenem Odrešeniku, v evangelijih pa najdemo izpolnitev prerokb, ki se nanašajo na Jezusovo življenje, smrt in vstajenje, ki je prineslo odrešenje vsemu svetu.
Ko pišeta o Jezusovem rojstvu, nam Matej in Luka predstavljata različne aspekte in različne dogodke, vendar oba govorita o istih stvareh. Matejev opis se osredotoča na Jožefa in njegovo vlogo, medtem ko Luka pripoveduje zgodbo z Marijinega vidika.
Matej opisuje Jožefa kot “pravičnega” človeka, kar pomeni, da se je Jožef držal Božjih zakonov. Bil je zaročen z mlado žensko, Marijo, ki je “preden sta prišla skupaj bila noseča od Svetega Duha.” 1 V Palestini prvega stoletja je to pomenilo da, ko se je Marija zaročila, so jo že imeli za Jožefovo ženo, čeprav še nista živela skupaj. Med tem časom je Marija zanosila.
Lukov evangelij nam pravi, da je bil angel Gabriel poslan, da pove Mariji, da je našla milost pri Bogu:
Gabriel ji je rekel: “Pozdravljena, obdarjena z milostjo, Gospod je s teboj! Ne boj se, Marija, kajti našla si milost pri Bogu. Glej, spočela boš in rodila sina, in daj mu ime Jezus. Ta bo velik in se bo imenoval Sin Najvišjega … in kraljeval bo v Jakobovi hiši vekomaj in njegovemu kraljestvu ne bo konca. Marija pa je rekla angelu: Kako se bo to zgodilo, ko ne poznam moža (ko sem devica)? Angel ji je odgovoril: “Sveti Duh bo prišel nadte in moč Najvišjega te bo obsenčila, zato se bo tudi Sveto, ki bo rojeno, imenovalo Božji Sin.” 2
To spočetje je bilo drugačno od vseh ostalih skozi celo zgodovino. Marija je zanosila skozi Božje ustvarjalno dejanje. Ni nam povedano, kako se je to točno zgodilo, kot nam ni povedano, kako je Bog ustvaril svet, razen da je rekel, da ga je ustvaril.
Marija je dala svoj pristanek in rekla: “Glej, Gospodova služabnica sem, zgodi se mi po tvoji besedi!”3
Fulton Sheen lepo opisuje to situacijo:
Tisto, kar se imenuje Marijino oznanjenje, je pravzaprav Bog, ki prosi za pristanek od človeškega bitja, naj Mu pomaga postati del človeštva…Bog je zaprosil žensko, predstavnico človeštva, naj mu svobodno podari človeško naravo. 4
Angel je dal Mariji vedeti, kaj se bo zgodilo, in ji povedal, da je njena starejša sorodnica, Elizabeta, prav tako zanosila. „Tiste dni je Marija vstala in se v naglici odpravila v gričevje, v mesto na Judovem,“ na obisk k Elizabeti, ki je, kot je to Gabriel tudi povedal, čudežno zanosila, čeprav je bila neplodna in je njen čas za rojevanje že minil. 5 Marija je ostala pri Elizabeti tri mesece, potem pa se je vrnila domov v Nazaret.
Po vrnitvi se je soočila z očitnim problemom. Bila je v tretjem mesecu nosečnosti in Jožef je vedel, da on ni bil oče otroka. Lahko si le predstavljamo bolečino, žalost, jezo in prevaro, katere je čutil, „ko je to premišljeval.“ 6
Če bi Jožef obtožil Marijo za prešuštvo, bi lahko bila kamenjana do smrti, po Mojzesovem zakonu. 7 Toda “njen mož Jožef je bil pravičen in je ni hotel osramotiti, zato je sklenil, da jo bo skrivaj odslovil.” 8
Ni se bilo mogoče ločiti popolnoma na skrivaj, ker je potrdilo o ločitvi moralo biti podpisano v prisotnosti dveh prič, in ne glede na to, kateri razlog bi Jožef navedel, bi vsi zaključili, da je pravzaprav glavni razlog prešuštvo. Ko je zapisal, da je Jožef vse rešil na miren način, je Matej pravzaprav rekel, da Jožef ni javno obtožil Marijo za prešuštvo. Jožef je bil pravičen človek, ki se je držal Božjih zakonov, in bi bilo zanj pravilno, če bi se ločil. Toda bil je milosten in ni navedel prešuštva kot razlog.
“Ko je to premišljeval, se mu je v sanjah prikazal Gospodov angel in rekel: Jožef, Davidov sin, ne boj se vzeti k sebi Marije, svoje žene; kar je spočela, je namreč od Svetega Duha. Rodila bo sina in daj mu ime Jezus, kajti on bo svoje ljudstvo odrešil grehov.
Ko se je Jožef zbudil, je storil, kakor mu je naročil Gospodov angel. Vzel je svojo ženo k sebi in ni je poznal, dokler ni rodila sina; in imenoval ga je Jezus.” 9
Sporočilo, katerega je dobil v sanjah, je bil odgovor na njegovo razmišljanje o ločitvi. Angel mu je povedal, da je otrok od Svetega Duha, in da se mu zato ni treba bati, da bo prekršil Božji zakon, če se bo oženil z Marijo, ker se prešuštvo ni zgodilo. Jožef je potem ukrepal in vzel Marijo v svoj dom, prevzel odgovornost zanjo ter postal zakonit oče svojemu otroku, ki bi se moral kmalu roditi.
Nekaj mesecev po obisku pri Elizabeti je Marija skupaj z Jožefom odpotovala v Betlehem. Povedano nam je, da sta odpotovala zato, ker je Oktavijan, kasneje imenovan cesar Avgust, delal popis prebivalstva in židovski običaji so zahtevali od Jožefa, da potuje v Betlehem, dom svojih prednikov, ker je bil potomec kralja Davida.
Luka opisuje, kako je Jožef odšel iz Nazareta, v Galileji, do Betlehema, vasi v Judeji, deset kilometrov oddaljene od Jeruzalema, da bi se registriral, Marija pa je šla z njim. Medtem, ko sta bila v Betlehemu, je napočil čas za porod. “Ko sta bila tam, so se ji dopolnili dnevi, ko naj bi rodila. In rodila je sina, prvorojenca, ga povila in položila v jasli, ker v prenočišču zanju ni bilo prostora.” 10
Na pašniku blizu Betlehema so pastirji čuvali svoje ovce.
“Gospodov angel je stopil k njim in Gospodova slava jih je obsijala. Zelo so se prestrašili. Angel pa jim je rekel: Ne bojte se! Glejte, oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo. Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Odrešenik, ki je Mesija, Gospod. To vam bo v znamenje: našli boste dete, povito in položeno v jasli.”11
To je bilo tretjič, da se je pojavil angel in naznanil, kaj je Bog naredil, ko je privedel Jezusa na ta svet. Prvič se je prikazal Mariji, drugič Jožefu, potem pa tudi pastirjem. V tem primeru je Božja slava, v obliki bleščeče svetlobe, obsijala pastirje.
“In nenadoma je bila pri angelu množica nebeške vojske, ki je hvalila Boga in govorila: Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so mu po volji.” 12
Okoli en mesec po Jezusovem rojstvu, sta se Jožef in Marija odločila prinesti žrtveni dar v tempelj. Takrat sta srečala Simeona, pravičnega in bogaboječega človeka, ki je “pričakoval Mesijo in Izraelovo tolažbo … In ko so starši prinesli dete Jezusa, da bi zanj opravili vse po običaju postave, ga je tudi Simeon vzel v naročje, slavil Boga in rekel … Kajti moje oči so videle tvojo rešitev, ki si jo pripravil pred obličjem vseh ljudstev: luč v razodetje poganom in slavo Izraela, tvojega ljudstva.” 13 Ko sta slišala Simeonove besede o njihovem Sinu, sta se Jožef in Marija temu čudila. 14
Apostol Matej opisuje, poleg drugih aspektov Jezusovega rojstva, tudi obisk modrijanov. “Ko je bil Jezus rojen v Betlehemu v Judeji v dneh kralja Heroda so prišli modri z Vzhoda v Jeruzalem in govorili: Kje je ta, ki se je rodil kot judovski kralj? Videli smo namreč, da je vzšla njegova zvezda, in smo se mu prišli poklonit.” 15
Ne vemo natančno, od kje so prišli modrijani, toda najbolj pomembno dejstvo je to, da so prišli izven Izraela. Matej opisuje, da je Bog naredil novo stvar, s tem da poudari dejstvo, da so v času Jezusovega rojstva prišli pogani zaradi svetlobe Božjega Sina.
Ko so modrijani prišli v Betlehem, “so stopili v hišo in zagledali dete z Marijo, njegovo materjo. Padli so predenj in ga počastili. Odprli so svoje zaklade in mu darovali zlata, kadila in mire.” 16 Ni nam rečeno, koliko modrijanov je bilo tam, čeprav tradicija pravi, da so bili trije, ker je Jezus dobil tri darila.
Medtem, ko se približujemo koncu zgodbe o Jezusovem rojstvu, lahko vidimo, kako se začenja izpolnjevati Božja obljuba o Mesiji (Odrešeniku), ki bo odrešil človeštvo. Ker se je ta obljuba morala izpolniti v tem materialnem svetu, se je Bog odločil priti v naš čas in na naš svet. Poslal je Svojega Sina in ga zaupal zvestima vernikoma, Jožefu in Mariji, ter na ta način izpolnil preroštvo iz Stare zaveze o prihodu Odrešenika in ustvaril prave pogoje za obljubljeno odrešenje.
Prihod Boga na naš svet in Njegovo življenje s svojim stvarstvom, da bi tako odrešil človeštvo, skozi smrt in vstajenje svojega Sina, je najbolj pomemben dogodek v zgodovini človeštva. Evangeliji nam pokažejo, kako Jezusovo življenje, od rojstva do smrti in po njej, izpolnjuje Božje obljube in pokaže Njegovo veliko ljubezen za človeštvo, da lahko na ta način postanemo Njegovi otroci.