Počasi sem vstopila v učilnico, kjer je bil pouk japonskega jezika in se utrujeno usedla na svoje mjesto. Bil je zadnji semester in bila sem fizično in psihično izčrpana. Matura se je približevala, mene pa je že skrbelo, kako bom našla delo. Od vseh predmetov je bil ta najtežji. “Umirala” sem samo ob misli, da bodo naslednje tri ure lomilec jezika, medtem ko se bom poskušala učiti osnove japonskega jezika.
Nekako sem komaj uspela zaključiti pogovor s partnerjem, ko sem zaslišala, da dekle za menoj sama prakticira svoj dialog. Polly je cel semester sedela za menoj, toda nikoli se nisva pogovarjale. Obrnila sem se in uvidela, da njen partner ni prišel na pouk. Slišala sem kako se muči in se mi je zasmilila. Nisem si želela biti na njenem mestu.
“Kako lahko ena oseba poje duet?” se je pošalila učiteljica. “Polly, prosim te, poišči partnerja za naslednji dialog.”
Prišepnila sem ji: “Lahko bereva dialog skupaj, če želiš.” Njene oči so se zasijale. “Hvala ti!” je tiho odvrnila. Naslednji dialog sva prebrale skupaj in Polly se mi je ob koncu še enkrat zahvalila. Zatem sem usmerila svojo pozornost na razlago učiteljice in sem pozabila na kratek pogovor s Polly.
Ko je zazvonilo konec ure, sem začela pospravljati knjige in zvezke v torbo. Takrat se je Polly nagnila naprej in mi dala majhen rumen list papirja, na katerem je bilo nekaj napisano. Ko sem odšla, sem odprla list papirja.
“Draga Elsa, hvala ti, ker si brala dialog z mano. Srečno na maturi! Vem, da boš naredila izpit!”
Komaj sem spregovorila par besed s to sošolko, toda moja gesta jo je ganila, da mi napiše spodbudno sporočilo. Čutila sem, da mi je Bog hotel povedati, da nisem sama, temveč da On bdi nad menoj, ter da je On tisti, ki obrača pozornost tudi na najmanjše podrobnosti mojega življenja.
Upam, da si bom tudi sama vzela čas in izkazala hvaležnost nekomu drugemu, ki bo naredil dobro dejanje zame, kot je to storila Polly. Upam, da bom tudi jaz aktivno iskala priložnosti, v katerih bom lahko bila instrument Božje ljubezni.