Zdi se, da je Biblija edinstvena v tem, da “heroji vere” – z izjemo Jezusa, seveda – še zdaleč niso bili popolni moški in ženske. Kot pravi pregovor, so bili prikazani z “kljub vsemu”. Rad imam zgodovino, in če berete veliko starodavne zgodovine ali literature, se navadite, da so heroje kovali v zvezde. Zdi se, da so njihove pomanjkljivosti, če so jih sploh imeli, skrite. Vendar to ni tako pri biblijskih herojih. Osebno menim, da pristop, ki govori o vseh pomanjkljivostih, daje Bibliji veliko večjo verodostojnost.
Posebno spodbudo mi daje branje o Jezusovih najbližjih učencih, ko je bil na zemlji. Začnimo s Petrom. Peter, ki tradicionalno velja za glavnega izmed apostolov, ima dvomljiv ugled, da je zanikal, da bi sploh poznal Jezusa prav tisto noč, ko ga je najbolj potreboval, ko so Mu sodili in ga obsodili na smrt. In to ne samo enkrat, ampak kar trikrat. “On pa se je začel preklinjati in prisegati: ‘Ne poznam tega človeka, o katerem govorite.'” (Marko 14:71) Tudi preklinjanje in priseganje? To ne zveni preveč svetniško.
Janez se je v svojem evangeliju imenoval “učenec, ki ga je Jezus ljubil,” (Janez 21:20) toda Marko je zapisal dogodek, ki Janeza in njegovega brata Jakoba ne prikazuje preveč pozitivno:
“Zebedejeva sinova Jakob in Janez sta stopila k njemu in mu rekla: ‘Učitelj, želiva, da nama storiš, kar te bova prosila.’ Rekel jima je: “Kaj hočeta, da vama storim? Rekla sta mu: ‘Daj nama, da bova sedela v tvoji slavi, eden na tvoji desnici in eden na tvoji levici.'” (Marko 10:35-37) V Matejevem poročilu o tem dogodku je zapisano še naslednje: “Ko je drugih deset to slišalo, so se razjezili nad bratoma.” (Matej 20:20-24)
Učenci se niso prvič prepirali o tem, kdo bo na vrhu. “Prišli so v Kafarnáum. Ko je bil Jezus v hiši, jih je vprašal: ‘O čem ste se menili med potjo?’ Oni pa so molčali, kajti med potjo so razpravljali med seboj, kateri izmed njih je največji.” (Marko 9:33-34)
Potem je bil tu še cestninar Matej. Cestninarji so bili pobiralci davkov in so na splošno veljali za lopove. Rimljani so uvedli sistem javnih uslužbencev kot način zbiranja davkov na osvojenih ozemljih. Na dražbi so prodali davčne pravice za določeno regijo tistemu, ki je ponudil največ, ta pa je obljubil, da bo vsako leto v cesarsko blagajno prinesel določeno vsoto denarja.
V resnici so lahko ti davkarji pobrali toliko, kolikor so lahko, presežek pa so obdržali zase. V bistvu so se lahko po mili volji odločili, koliko davkov želijo plačati. To je bil neusmiljen in skrajno nepravičen sistem, ki je revne spravljal v revščino. Nekatera največja imena v Rimu, kot sta bila Brutus in Cassius, sostorilca v zaroti za umor Cezarja, naj bi bila lastnika takšnih podjetij – čeprav sta jih vodila prek tretjih oseb, saj se Rimljani tehnično gledano niso smeli ukvarjati s takšnimi umazanimi posli.
Matej je bil torej del tega posla, verjetno je delal kot podizvajalec. Zdi se, da je imel celo izbrano mesto na enem od mestnih vrat, kjer je lahko pobiral dajatve za vse blago, ki je prihajalo in odhajalo. Po mnenju pobožnih Judov je bil zaradi svojih finančnih poslov s pogani celo obredno nečist. Nikakor ni bil ugleden član judovske družbe.
Kaj pa ostali učenci? Andrej, Tadej, Filip in Natanael (alias Bartolomej) se v štirih evangelijih skoraj ne pojavijo, vemo pa, da je bil še en učenec – Simon – nekoč član stranke nasilnih revolucionarjev, ki so se zavezali, da bodo strmoglavili rimske okupatorje in njihove marionetne vladarje. Tomaž je seveda zaslovel s tem, da je dvomil o Jezusovem vstajenju. Da ne omenjamo Marije Magdalene, iz katere je Jezus pregnal sedem hudičev (Luka 8:2) – a prav njej se je po vstajenju prvič prikazal.
Kaj pa heroj iz Apostolskih del? Pavel je bil spreobrnjen farizej, ki je po lastnih besedah prej “preganjal Božjo Cerkev in jo skušal uničiti.” (Galačanom 1:13)
Toda ti učenci – običajni ljudje, ki so zaradi svoje vere in zvestobe Jezusu postali izjemni – so nekateri od mojih herojev in herojinj. Oni so mi navdih, ker so bili kljub človeškim slabostim in pomanjkljivostim zvesti Božjemu klicu ter so za Boga in druge ljudi naredili čudovite stvari. In po Božji milosti smo lahko tudi mi zvesti Njemu in Njegovemu klicu za naše življenje.