Pripoved iz Apostolskih del 8:26–40
Nikoli ne bom pozabil dan operacije. Bil sem star le sedem let in tisti dan sem postal kraljev evnuh. Usoda je hotela, da služim etiopskim kraljem in kraljicam. Nikoli nisem mogel imeti svojo družino in name niso gledali kot na “normalnega” človeka. Vedno sem moral ubogati posebna pravila in ni mi bilo dovoljeno delati stvari, katere delajo normalni ljudje.
Z leti sem se naučil, kako služiti na kraljevem dvoru. Naučil sem se pisati in računati ter se naučil zemljepisa, kar je v meni vzbudilo zanimanje za druge narodnosti in države. Izvedel sem, da so evnuhi služili faraone v Egiptu, imperatorje na Kitajskem in radže v Indiji, ter da ste jih lahko vedno našli v bližini vladarjev.
Ko je kraljica Kandaka potrebovala nekoga, ki bo nadziral zunanjo trgovanje, so izbrali mene zato, ker sem dobro poznal tuje kulture in običaje. To dolžnost sem opravljal z veseljem, toda globoko v svojem srcu sem si želel imeti družino, kateri bi pripadal. Razmišljal sem Obstajati mora nekje mesto, kjer se bom počutil kot doma, kjer bom sprejet tak kot sem.
Ko so me državni posli pripeljali v Jeruzalem, sem se odločil ostati tam še nekaj časa. Zanimala me je židovska religija. Spoznaval sem vse, kar sem mogel in celo našel in kupil kopijo njihove svete knjige. Zelo sem si želel obiskati njihov tempelj, toda pri vhodu so me ustavili.
“Zakaj ne smem vstopiti notri?” sem vprašal stražarja. “Ali ne veš, da sem kraljev dvorjan in sem na pomembni diplomatski misiji?”
“Evnuhom je vstop prepovedan!” je ostro odgovoril.
“Kdo to pravi?” sem odvrnil izzivalno.
“Naš Zakon,” je pojasnil. 1
Prizadela me je nepravičnost moje življenjske situacije. Operacija, ki me je spremenila v evnuha, ni bila moja izbira, toda ne glede na to, sem se počutil zavrženega. To zagotovo ni bila verska skupnost, kateri bi si želel pripadati.
Vendar pa, sem bil še vedno fasciniran z Bogom Izraela. V kočiji na poti domov, sem nadaljeval z branjem njihove knjige in razmišljal o njenem pomenu. Potem pa sem na prašni cesti izven Jeruzalema opazil bradatega Žida, ki je stal ob cesti.
Bral sem na glas in verjetno je slišal, da berem poučevanje preroka Izaije. Vprašal me je: “Ali razumete to, kar berete?” Zaustavil sem kočijo in ga radovedno pogledal.
Iskreno sem odgovoril. “Ne, razen če bi mi nekdo pomagal razumeti. Lahko potujete z menoj in mi pojasnite za kaj gre.”
Prebral sem odlomek: “Bil je mučen, a se je uklonil in ni odprl svojih ust, kakor jagnje, ki ga peljejo v zakol, in kakor ovca, ki umolkne pred tistimi, ki jo strižejo, in ne odpre svojih ust. Bil je odrezan iz dežele živih…”2
To me je spomnilo na mojo lastno usodo. Tudi sam sem bil izobčenec in popolnoma sam. “Povejte mi, o kom govori prerok? O sebi? Ali o nekomu drugemu?”
Filip mi je zatem pojasnil, da so se prerokbe, ki so bile napisane v knjigi, že uresničile, in da je osebno srečal Jezusa iz Nazareta ter postal Njegov učenec. Povedal mi je, da je Jezus dal svoje življenje za vse ljudi tega sveta, ko je dopustil, da Ga križajo. Vse se je zgodilo pred nekaj tedni, in tretji dan po svoji smrti je vstal od mrtvih.
Bil sem presenečen, toda previden, ker nisem mogel pozabiti na besede obsodbe, katere sem prebral pred nekaj minutami. Potem pa mi je Filip pokazal še nekaj drugega: “Kajti tako govori Gospod: Skopljencem, ki…izbirajo to, kar mi ugaja, in se držijo moje zaveze, bom v svoji hiši in znotraj svojega obzidja dal prostor in ime, ki bo boljše od sinov in hčera. Dal jim bom večno ime, ki ne bo iztrebljeno.”3
Te besede so me zelo razveselile. Končno skupnost, kjer me bodo sprejeli takega kot sem in me brezpogojno ljubili.
Takrat sem opazil, da se peljemo mimo oaze z jezerom. Obrnil sem se k mojemu novemu učitelju in mu rekel: “Ali bi se lahko krstil zdaj na tem mestu?” Bil sem željen biti duhovno čist po krstu.
Filip je odgovoril: “Seveda, če verjameš z vsem svojim srcem.”
Po molitvi in krstu sem se počutil kot nov človek! Nekaj se je spremenilo! Hotel sem se mu zahvaliti, vendar pa je naenkrat enostavno izginil. Kam je odšel?
Nisem vedel, kaj se zgodilo Filipu, toda zavedal sem se, da se mi je pripetilo nekaj čudovitega. Moje življenje se je začelo premikati v novo smer. Nisem bil več sam. Končno sem spoznal, kam pripadam – k Božji družini.