Ali ste že kdaj hoteli pomagati nekomu ali hrepeneli narediti razliko v tem svetu, potem pa je do vaše zavesti prišla misel, ki vam je povedala, zakaj vaš trud ne bo obrodil sadove?
Lani sva se z ženo enkrat ustavila za kosilo v restavraciji z hitro hrano. Potem, ko sva dobila ocvrt piščanec, sva vzela pladnja in se usedla na prosto mesto na sredi restavracije.
Pri mizi zraven naju sta sedela dva mladeniča, dva brata. Opazil sem, da sta jedla skupaj le eno kosilo in to najcenejše in najmanjše kosilo na jedilniku. Prav tako sem opazil, da se eden od njiju ni počutil preveč dobro.
Zatem se “zaslišal” glas: “Kupi jima še eno kosilo.” Vstal sem in odšel, da naročim kosilo, nato pa sem pomislil: Kako jima boš dal kosilo? Zagotovo ne bosta sprejela miloščine od popolnega neznanca in izgledal boš kot idiot, ko boš stal tam s polno škatlo ocvrtega piščanca!
Takoj sem se usedel nazaj.
Po kratkem razmisleku sem se obrnil k ženi in ji potiho pojasnil situacijo. Pogledala je proti bratoma in se obrnila nazaj k meni. “Če ti je Bog rekel, naj jima kupiš kosilo, potem moraš to tudi storiti!”
Njena spodbuda je bila prav to, kar sem potreboval. Vstal sem in z odločnimi koraki odšel naročiti hrano. Toda še vedno nisem vedel, kako jima jo bom prinesel. Vendar pa je bil tudi ta problem kmalu rešen.
Mlajši brat se je naenkrat pojavil poleg mene in zaprosil za kečap pri pultu. Zaprosil sem ga, naj malo počaka, ker so kuharji pripravljali kosilo za njega.
Bil je v solzah, medtem ko mi je pojasnjeval, da ima njegov brat neozdravljivo bolezen in, da so ga izpustili domov, da bi lahko zadnje dni preživel s svojo družino. “Moj brat ima zelo rad ocvrt piščanec in sem ga pripeljal zato, da lahko uživa dobro kosilo. Na žalost sem trenutno nezaposlen in nisem pri denarju, zato imava le eno kosilo. Iz srca se vam zahvaljujem!”
Zdaj je bil moj čas biti v solzah. Zavedal sem se, da sem skoraj izgubil priložnost biti blagoslov za ta dva brata. In samo zato, ker sem sledil Božjemu namigu, sem prinesel malo zadovoljstva v njuno težavno situacijo.