Po zaključku programa za 300 najstnikov poboljševalnice v severni Indiji, se je okoli nas zbralo veliko fantov. Osrednja tema programa je bila pomembnost vere v težki situaciji. To je bilo nekaj, s čimer so se lahko vsi poistovetili.
Pozornost mi je pritegnil suh mladenič, ki je stal v kotu. Videti je bilo, da se hoče pogovarjati, toda bil je preveč sramežljiv, da bi naredil prvi korak. Predstavil sem se in ga zaprosil, naj mi pove nekaj o sebi. Povedal mi je, da prihaja iz vasi, ki se nahaja 900 kilometrov od tu in, da se je odločil priti v veliko mesto, da bi našel službo. Bil je brez denarja, ko so ga zalotili, da potuje brez vozovnice in ga obsodili na kratkotrajno zaporno kazen.
“Pred nekaj dnevi,” je rekel, “sem imel zelo visoko vročino. Bil sem nemočen in lahko sem le ležal v kotu. Komaj sem se premikal. Nikoli nisem bil tako bolan in resnično sem mislil, da bom umrl. Bilo me je zelo strah. Spomnil sem se na svoje starše in brate. Obupno sem hotel imeli nekoga poleg sebe, ki bo skrbel zame. Bil sem sam in daleč stran od doma. Začel sem jokati in zaprosil sem Boga, naj me ohrani pri življenju.”
“Prav takrat se je zgodilo nekaj zelo čudnega. Odprl sem oči in zagledal človeka, ki je bil oblečen v belo, kako stoji nad mano. Imel je najbolj prijazne oči, ki sem jih kadarkoli videl. Dotaknil se me je in moja vročina je izginila. Sprostil sem se in začutil svežino. Ta človek je zatem izginil in nikoli več ga nisem videl. Ali veste, kdo je bil on?”
Odprl sem torbo, ki je bila polna različnih krščanskih tekstov. Našel sem poster s sliko Jezusa in ga vprašal: “Ali je to ta človek?”
Široko se je nasmehnil in rekel: “Da, da! To je bil on! Kako mu je ime?”
Povedal sem mu o Jezusu, Njegovi čudoviti ljubezni in moči ozdravljenja. Tistega popoldneva je ta mladenič molil in sprejel Jezusa kot svojega Odrešenika. To je bil lep opomin o Gospodovi ljubezni in skrbi za vsakega od nas. Nikoli nismo sami.