Nekateri dnevi so enostavno magični – vse gre namreč kot po maslu. Poskušamo nekatere nove stvari in že čez nekaj ur lahko pokažemo rezultate svojega dela. Toda, obstajajo tudi tisti dnevi, ko osebno nimam pojma, kaj sem sploh dosegla. Dobro, otroci niso bili lačni in žejni, goli ali bosi, naredili so svoje domače naloge, igrali so se…toda zame to ni dovolj. Želim si, da bi lahko rekla, da sem resnično napredovala v svojem delu, toda realno gledano se počutim, kot da sem nazadovala v mnogih stvareh.
Na koncu nekega dolgega dne pred nekaj meseci sem poskušala pregnati potrtost, ki sem jo občutila zaradi mnogih stvari, katere sem morala opraviti in problemov, ki so se kopičili hitreje, kot sem jih lahko rešila. V enem momentu sem šla v kopalnico in tam našla Patricka, mojega dveletnika, kako umiva svojega plišastega kljunaša v umivalniku polnem vode. Vstopila sem ravno takrat, ko je v vodo natresel pralno sodo, katero sicer uporabljam za čiščenje umivalnika.
Nisem potrebovala še več nereda, toda ta nered se mi je zdel nekako simpatičen ter sem se zato potiho hahljala: Če nič drugega ne uspem danes dokončati, vsaj kljunaš je zdaj čist.
Na koncu dneva, ko sem pogledala otroke, ki so nasmejani ležali v svojih posteljah in čakali na pravljico za lahko noč, sem se odločila spremeniti svoj kriterij, po katerem sam ocenjevala “uspešen” in “dober” dan.
Odslej pogledam svoj nov listek z vprašanji in “preverjam” koliko kljukic lahko naredim na spisku prioritet.
- Ali sem danes osrečila svoje otroke?
- Ali sem reagirala potrpežljivo, ko je prišlo do novega problema?
- Ali sem dala vsakemu otroku osebno pozornost in ljubezen?
- Ali sem bila pripravljena pomagati, poslušati in ohrabriti, pa tudi če sem zaradi tega zanemarila neko delo?
- Ali sem danes molila za koga?
- Ali sem se le nasmehnila in odmahnila z roko, ko so stvari postale težavne?
Jutri je nov dan. Navsezadnje bodo dela s tega spiska opravljena. Delaj. Dihaj. Nasmehni se. Delaj. Dihaj. Nasmehni se. Prišli bomo do cilja, prej ali slej, karkoli naj bi ta cilj bil.