Pred mnogimi leti sem živela in delala v majhnem prostovoljnem centru na jugu Rusije. Teden dni pred božičem je naše področje udaril močan snežni vihar in zaradi okvare na glavnem daljnovodu je celo področje ostalo brez elektrike. Nihče ni vedel, kdaj bo daljnovod popravljen, ker zaradi zelo slabega vremena, električarji niso mogli priti na mesto okvare.
Medtem smo poskušali preživeti po svojih najboljših močeh. Supermarketi so se zaprli in majhne trgovine je obsijal plamen sveč ali pa svetlost električnih žarnic, ki so delovale s pomočjo hišnih generatorjev. Ker ni bilo gretja, so hiše hitro postale hladne kot led. Ljudje, ki so imeli le električne štedilnike, so zakurili ogenj izpred zgradbe in na njem kuhali hrano. Ko so se rezerve mestne pitne vode izpraznile, smo ostali tudi brez vode. Na srečo je včasih čez noč zapadel sneg, katerega smo čez dan topili in uporabljali vodo za umivanje in čiščenje. Večere smo preživeli ob svečah, pripovedovali zgodbe, peli pesmi ter izdelovali božične okraske in figurice.
Dnevi so minevali, vendar smo bili še vedno brez elektrike. Končno je prišel tudi božični večer. Spraševali smo se, kakšen smisel sploh ima, da okrasimo jelko z lučkami ali pa bi bilo bolje uporabiti sveče, kakor so to nekoč delali naši predniki. Toda, eden od kolegov je bil vztrajen. “Okrasil bom božično jelko z lučkami. Bog lahko naredi čudež in vključi elektriko v času, ki je še na voljo.”
Božično večerjo smo pripravili ob dnevni svetlobi in ob svečah. Prišel je večer in vse je bilo pripravljeno. Postregli smo večerjo. Sklonili smo glave in molili ter se Mu zahvalili za hrano in za Kristusov prihod na Zemljo. Ko smo končali molitev in odprli oči, nismo mogli verjeti svojim očem. Vse luči v hiši so bile prižgane. Božična jelka je sijala z bleščečimi in čudovitimi barvami. Elektrika se je vrnila v pravem trenutku. Mogoče Bog ni osebno pritisnil na stikalo, toda imam občutek, da je odigral pomembno vlogo pri ponovni vključitvi elektrike in to v pravem času.