Spominjam se, bil je ponedeljek zjutraj in po eni uri delovnega časa sem se odločila preveriti svoj e-mail. “Žalostna novica” je bila tema e-maila. Radovedno sem ga odprla. “Žalostna” ni bila niti blizu resnice. Izvedela sem, da je včeraj umrl naš prijatelj Roy. Bil je žrtev prometne nesreče, medtem ko je kolesaril s svojo ženo, in voznik tovornjaka je potem pobegnil. V glavi se mi je zavrtelo, oči so se zasolzile in preostanek dneva sem bila v šoku.
Ta večer sva skupaj z mojim možem Davidom sedela za mizo po večerji. “Mislim, da Roy ni ničesar obžaloval,” sem rekla. Sledila je dolga tišina. “Živel je polno življenje, strastno, z ciljem.” Leta in leta smo hodili v isto cerkev, preden so se odselili v majhno mesto. Zadnjih nekaj let smo se videvali tu in tam, toda vsakič, ko smo se srečali, smo se pogovarjali, kot da smo vsak dan skupaj.
Roy je pripadal cerkvi, ki je štela tristo ljudi, toda tega četrtka, pozno popoldne, se je tisoč ljudi prišlo posloviti od Roya. David in jaz sva sedela zunaj med množico ljudi in spremljala žalno mašo na velikem ekranu. Njegovi trije sinovi, najstarejši v zgodnjih dvajsetih, in dva najstnika, so govorili o svojem očetu kot o prijaznem človeku, polnem ljubezni in razumevanja. Njegov najboljši prijatelj je govoril o človeku, ki ni imel površnih odnosov z ljudmi. “Če ste se pogovarjali z Royem le pet minut, vam je takoj prirasel k srcu in počutili ste se kot v družbi najboljšega prijatelja,” je rekel, mnogi pa so na te njegove besede pokimavali z glavo v znak odobravanja.
Na ekranu smo lahko videli izraze sožalja njegovih sodelavcev, prijateljev in someščanov, ki so ga opisali kot marljivega, veselega, iskrenega človeka, ki je našel ravnotežje med ponižnostjo in vplivom, enostavnostjo in modrostjo, resnico in ljubeznijo. Bil je mentor posameznikom in ekipam in vedno je bil poln razumevanja ter je vsakodnevno dajal drugim del samega sebe. Vedno je imel mero samozaupanja, katerega je delil z drugimi. Za njega je bilo vse mogoče, pa naj je šlo za iniciativo v cerkveni skupnosti, za odločnost, da pomaga lokalnemu hokejskemu klubu, v katerem je igral eden od njegovih sinovov, ali pa za zbiranje prostovoljnih prispevkov za otroški tabor.
Royova vdova je bila med prejemanjem številnih izrazov sožalja neutrudna in prijazna. “Imel je ključno vlogo v življenju mojega moža, ko je bil nezaposlen, in ko se je odločal o svoji prihodnosti,” sem ji tiho rekla. “Ko sva to najbolj potrebovala, je bil pozitiven in poln spodbudnih besed.”
Na programu so bile natisnjene besede iz 2 Timoteja 4:6,7: “Jaz se namreč že izlivam kot pitna daritev in napočil je trenutek mojega odhoda. Dober boj sem izbojeval, tek dokončal, vero ohranil.” V svojem govoru je župnik povlekel paralelo s tekom apostola Pavla in Roya. “Roy je živel brez obžalovanja,” je rekel, kot da je bral misli prisotnih. Verjamem, da smo vsi začutili potrebo, da se potrudimo, da bi napolnili praznino, katero je povzročila njegova smrt, da živimo bolj polno življenje, z obnovljeno vizijo in strastjo.
Medtem ko sta kolesarila te usodne nedelje, sta Roy in njegova žena bila poleg hiše, katero sta skoraj kupila, ko so se preselili v to mesto. Ker je kolesarila pred njim, se je obrnila in ga vprašala: “Ali misliš, da bi morala kupiti to hišo?”
Čez nekaj trenutkov bo slišala trčenje in videla kako tovornjak povozi njenega moža in pelje naprej, kot da se ni nič zgodilo. Čez nekaj trenutkov bo stekla do njega in takoj dojela, da ni več živ. Toda v tem trenutku sta uživala v sončnem, čudovitem vremenu. “Ne, rad imam naš dom,” je odgovoril, potem pa izrekel svoje zadnje besede. “Ničesar ne obžalujem.”