Nikoli ne bom pozabila dneva, ko sem dojela, da so biblijske obljube praktične, da jih je mogoče uporabiti v mojih vsakdanjih potrebah. To je bilo zame razodetje, da je Bog v številnih obljubah, danih v Njegovi Besedi, mislil točno to, kar je rekel, in da jim lahko zaupam ter Mu zaupam, da jih bo izpolnil.
Božja Beseda pravi, da so nam bile dane “dragocene in največje obljube, da bi po teh postali deležni božanske narave.” (2 Peter 1:4) Toda prej so bile te obljube zaradi mojega omejenega razumevanja zame le lep jezik iz Biblije, nikoli pa niso bile namenjene temu, da bi jih jemali resno ali uporabljali v praksi.
Beseda vsemogočnega Boga je resnična in vredna zaupanja. Ko sem to prvič spoznala, sem ugotovila, da Biblija zame nikoli ni bila živa in življenjska stvar, ampak nekakšna kombinacija veroizpovedi, doktrin, modrih izrekov in tiskarskega črnila. Nisem poznala moči Božje Besede.
Vse življenje sem se imela za kristjanko, vendar nikoli nisem zares verjela Božji Besedi in nisem osebno spoznala Kristusa. To veličastno izkušnjo sem doživela s pomočjo majhne evangelijske literature. Kristus je prišel v moje življenje in me popolnoma zadovoljil. Izginila je moja nevera in s tem povezan občutek brezperspektivnosti in razočaranja nad življenjem. V moji duši se je rodilo nekaj, kar se od tistega dne ni nikoli spremenilo: trdna in neomajna vera v Božjo Besedo.
“Jezus Kristus je isti, včeraj in danes in na veke.” (Hebrejcem 13:8) Kar je obljubil, lahko tudi uresniči! (Rimljanom 4:21)