“Nočem teh čevljev!” sem javkal. “Hočem tiste!” Pokazal sem na drugi par čevljev, kateri so se zdeli šestletnemu otroku veliko boljši kot čevlji, katere sta prodajalec s svojim neiskrenim nasmehom in moja mama hotela zame.
“Ampak Koos,” je moledovala mama, “imaš ploska stopala. Potrebuješ čevlje s posebnimi vložki.”
Toda nisem bil prepričan. Zame so vsa stopala izgledala ravna. Čevlji, katere je ona hotela kupiti zame, so izgledali kot planinski čevlji, s katerimi se pleza na Everest, medtem ko so čevlji, katere sem jaz želel bili z bleščečimi rdečimi vezalkami in srebrno zaponko.
Mama je vzdihnila, nasmeh na obrazu prodajalca pa se je spremenil v razdražen pogled, kajti čevlji, katere sem hotel jaz, so bili občutno cenejši.
“Ti čevlji ne bodo dobri za dolge sprehode,” je mama znova poskusila. “Čevlji te bodo žulili in te bo bolelo.”
Toda jaz sem bil zelo trdoglav in razvajen otrok. Kajti mama je sama vzgajala mene in mojega brata. Na koncu je skoraj vedno popustila, kot je to naredila tudi zdaj. Ko sva odšla iz trgovine, sem ponosno hodil v mojih novih bleščečih čevljih, skupina starejših žensk pa se je ustavila na ulici in zagrulila: “Kako sladek je.”
Toda naslednji večer se nam je pokvaril avto. V tistih dneh na Nizozemskem ni bilo mnogo avtomobilov na ulicah in zagotovo nobene vlečne službe. Edina možnost je bila pešačiti sedem kilometrov domov in poskrbeti za avto naslednji dan.
Kako sem sovražil tisti sprehod! Sovražil sem moje bleščeče nove čevlje z rdečimi vezalkami! Sovražil sem krvave žulje in se vso pot pritoževal!
Na koncu sva kupila težke, usnjene čevlje, katere sem potreboval od samega začetka. Bil sem hvaležen, čeprav niso izgledali tako privlačno, in sem vedel, zakaj sem jih potreboval.
Ta zgodba o čevljih me je privedla do razmišljanja. Pogosto se poskušamo pokazati v najlepši luči. Želimo hoditi v čevljih, za katere mislimo, da bomo v njih lepo izgledali, medtem ko Bog ve, da potrebujemo nekaj drugega, nekaj kar bo pravzaprav dobro za nas.
Občasno sem bil kristjan le, ko je bilo vse v redu. Nosil sem bleščeče čevlje, da bi pokazal svojo religioznost, in hrabro razglašal vrline milosti ter obsojal greh. Vendar ko so prišle preizkušnje, nisem vedno prešel od besed k dejanjem. Še vedno se učim zaupati in sprejemati tiste čevlje, katere mi daje Bog, ter hoditi v njih z nasmehom. Konec koncev, Oče ve najbolje.