On nas tolaži v vsaki naši stiski, tako da moremo mi tolažiti tiste, ki so v kakršni koli stiski, in sicer s tolažbo, s kakršno nas same tolaži Bog. – 2 Korinčanom 1:4
Ko se naši bližnji preselijo na drugo stran sveta in prekinejo kontakt z nami, jih pogrešamo. Nestrpno pričakujemo novice in občutimo bolečino zaradi izgube. Kaj šele reči o dragi osebi, ki se preseli iz tega sveta? Tudi če verjamemo v posmrtno življenje, občutimo, da naš svet ne bo nikoli več isti in s tem občutkom je težko živeti.
Mogoče imate tudi vi prijatelja ali kolega, ki se je zaradi izgube ljubljene osebe začasno umaknil iz vsakodnevnega življenja, da bi se lahko spominjal svoje drage osebe, zbiral fotografije, napisal spomine itn. Solze so nedvomno del tega potovanja. Jokati je človeško. Tudi Jezus je jokal. 1 Vse to je del procesa žalovanja.
Ob rekah… tam smo sedeli in jokali, ko smo se spominjali… Na vrbe v njegovi sredi smo obesili svoje citre. – Psalm 137:1,2
Čas žalovanja. 2 Čeprav so njihove “citre” – pesmi vere in radosti – začasno utihnile, upajmo, da niso popolnoma prenehale. “Zvečer se naseli jokanje, proti jutru pa pride vriskanje.” 3
Torej, kdaj bo žalujoča oseba našla moč, da se ponovno sooči z življenjem ter, da znova vzame svoje citre in zapoje pesem vere in radosti? Vsaka oseba ob svojem času. Bolj čvrsto je bilo razmerje, bolj bo žalovanje zaradi izgube večje. Nenadna smrt se še posebej težko preboli. Med najbolj težkimi izgubami se navaja smrt otroka in mnogi pravijo, da je to najbolj travmatično doživetje, ki lahko nekoga doleti. Potrebno je dosti časa, da se preboli takšna izguba.
Naj nam Bog pomaga, da bomo nežni in obzirni do tistih, ki gredo skozi proces žalovanja. Pokažite solidarnost, ponudite tolažilno besedo, pokličite jih po telefonu, povabite jih na posebno kosilo. Dajte jim podporo s tem, da se spomnite lepih stvari in dogodkov, ki ste doživeli z osebo, ki ni več z njimi, prisluhnite jim. Bodite z vašimi prijatelji, tako kot je Bog vedno z nami. 4