Becky je bila moja sošolka, poleg katere sem sedel v petem razredu, pred okoli petdesetimi leti. To jutro me je nekaj spomnilo nanjo in kar naenkrat sem bil poln spominov. Nazorno se spomnim njenega nasmeška in njene prijetne pojave navkljub dejstvu, da je izkušala veliko fizičnih in psiholoških bolečin. Namreč vedela je, da njeno življenje ne bo nikoli enako kot življenja njenih sošolcev, kajti imela je otroško paralizo.
Spominjam se, kako je vstala in hodila v njenih neprijetnih škripajočih opornicah ter se mučila za vsak korak. Že takrat sem bil začuden, kako je lahko to zmogla. Jaz sem bil zdrav in imel popolnoma normalno telo ter imel vso življenje pred seboj. Moja družina je bila srednjega sloja in ničesar mi ni manjkalo; toda kljub temu sem včasih bil nehvaležen. Če se ozrem nazaj, lahko rečem, da sem bil precej razvajen.
Navkljub Beckyinim izzivom je še vedno ostala optimistična in obdržala svojo vero v Kristusa. Njeno radostno razpoloženje je bilo darilo, ki je name naredilo velik vtis.
V prvi polovici dvajsetega stoletja je otroška paraliza še vedno bila zelo resen problem in je lahko doletela mnoge ljudi. Ameriški predsednik Franklin Delano Roosevelt je bil hrom od pasu navzdol zaradi otroške paralize. Na svojem vrhuncu v 1940 in 1950 letih, je otroška paraliza letno paralizirala ali ubila več kot pol milijona ljudi po celem svetu.* V zadnjih nekaj desetletjih, je bila otroška paraliza skorajda izkoreninjena, toda na žalost so jo nedavno znova odkrili na nekaterih mestih, kjer je prej že skoraj izginila.
Čeprav je potrebno še mnogo dela, da se popolnoma premaga ta grozna bolezen, je spodbudno videti napredek. To mi daje vero, da lahko premagamo sedanje težave, kot so Covid-19 pandemija, podnebne spremembe, energetska kriza, in drugi izzivi, ki se še lahko pojavijo. Četudi se nam zgodi tragedija, se lahko spomnimo na in dobimo navdih od pogumne duše kot je bila Becky, ki je trpela in obdržala svojo vero skozi vse težave.