Davnega 1825 leta je papež Leo XII obiskal enega od zaporov v papeški državi. Hotel je slišati vse zapornike in osebno izvedeti, zakaj so bili zaprti. Skoraj vsi so ga prepričevali o svoji nedolžnosti, razen enega samega človeka. Ta človek je namreč priznal, da je bil prevarant in tat. Takoj, ko je papež to slišal, se je obrnil k čuvaju zapora in zelo resno dejal: “Takoj izpustite to barabo, da ne bi slučajno pokvarila vse druge plemenite ljudi!”
Mogoče vas je anekdota nasmejala, toda vsi se lahko iz nje nekaj naučimo. Božje odpuščanje je za tiste, ki se zavedajo svoje grešnosti. Vedo, da potrebujejo odpuščanje, vendar pa tudi vedo, da si ga ne zaslužijo. Odpuščanje je darilo, ki se ga ne da zaslužiti. Odpuščanje je za tiste, ki se popolnoma zanašajo na Njegovo milost in dobroto.
To načelo se nanaša ne samo na naše odrešenje skozi vero, ampak tudi na vsakodnevno življenje. Kolikokrat smo se tudi sami obnašali kot zaporniki iz te anekdote ter nismo hoteli priznati svojih napak in pomanjkljivosti, kar nas bi lahko privedlo do odpuščanja in pobotanja z ljudmi, katere smo prizadeli? Kolikokrat smo bili prizadeti zaradi obnašanja drugih ljudi namesto, da bi jim odpustili in pozabili na njihove napake in pomanjkljivosti?
Božja Beseda nam pravi, naj odpustimo drug drugemu (tudi takrat, ko smatramo, da ta oseba tega ne zasluži), ker je tudi Bog nam odpustil, čeprav si tega nismo zaslužili: “Bodite drug do drugega dobrosrčni in usmiljeni ter drug drugemu odpuščajte, kakor je tudi vam Bog milostno odpustil v Kristusu.” 1
Ne glede na to, ali je osebi, ki vas je prizadela, žal ali ne in se vam je opravičila ali pa ne, vaša odločitev, da odpustite, je ključno pomembna, ker vas bo osvobodila iz zapora bolečine in zagrenjenosti ter vam bo pomagala, da se premaknete naprej. Nikoli ni preprosto odpustiti nekomu, ki vam je prizadejal bolečino, vendar z Bogom je to mogoče.
- Efežanom 4:32↑