Odkar sem spoznal Jezusa, je življenje postalo kot kolesarjenje, natančneje kolesarjenje v tandemu. Sedel sem spredaj in vozil, medtem ko je bil Jezus na zadnjem sedežu in poganjal pedale.

Ne spomnim se natančno, kdaj se je to zgodilo, vendar je Jezus enkrat predlagal, naj si zamenjava mesta. Od takrat naprej, življenje ni bilo več enako. Z Jezusom spredaj je kolesarjenje postalo zelo razburljivo!

Ko sem jaz vozil, je bila vožnja sigurna in predvidljiva, ker sem poznal pot, toda moram priznati tudi malce dolgočasna. Vedno sem poskušal priti po najhitrejši poti do končnega cilja. Toda, ko je začel voziti Jezus, sva se včasih vozila po stranskih, planinskih poteh, po katerih sva se potem spuščala navzdol z vratolomno hitrostjo. Takrat sem se lahko le krčevito držal za balanco, medtem ko mi je srce bilo kot noro od razburjenja.

Nisem hotel dvomiti njegovih odločitev, toda končno se nisem mogel več zadržati ter sem ga vprašal: “Mar ne misliš, da bi bilo bolje kolesariti počasneje? Malce me je strah.” Obrnil se je z nasmehom in se dotaknil moje roke: “Ne skrbi, samo poganjaj pedale.”

Včasih, ko sem zaskrbljen, ga vprašam: “Kam greva?” “Presenečenje!” odgovori in se nasmehne. Sčasoma sem se naučil, da mu zaupam. Pozabil sem na svoje dolgočasno življenje in se napotil v pustolovščino.

Srečal sem ljudi, ki so posedovali določene darove, katere sem potreboval – ljubezen, ozdravljenje, sprejemanje, radost. Te darove so mi poklonili, da mi pridejo prav na poti, po kateri sva se napotila z Gospodom. Potem sva nadaljevala z vožnjo. Takrat mi je rekel: “Pokloni te darove drugim.” Ubogal sem Ga in začele so se dogajati čudne stvari. Več kot sem daroval, več sem imel ter sem lahko dajal več drugim ljudem, katere sem srečeval na svoji poti. Kljub temu je bilo naše breme lahko.

Na začetku nisem hotel prepustiti Jezusu nadzor nad svojim življenjem. Enostavno mu nisem zaupal ter sem mislil, da ga bo pokvaril. Vendar, On dobro pozna dobre in slabe strani kolesa ter prav tako pozna vse vrste trikov. On zna zapeljati v oster zavoj kljub hitrosti, skočiti s kolesom čez kamne na poti in “leteti” s kolesom, ko cesta nenadoma izgine pod nama.

Učim se, da ne bi skrbel in, da zavrnem željo, da bi jaz spet vozil. Poskušam se sprostiti in uživati v vožnji, naravi, osvežilni sapici, ki mi boža obraz ter v prijetni družbi mojega zvestega prijatelja.

Včasih se še vedno utrudim zaradi dolge in težavne vožnje, toda ko pogledam Jezusa, se nasmehne in mi reče: “Samo poganjaj pedale.”