Trudila sem se ne misliti o božiču in upala, da ta dan ne bo nikoli prišel. Prosila sem Boga, naj se pojavi angel, ki bo rešil vse moje težave, ki so me težile. Celo pretvarjala sem se, da je to le en normalen dan, ki nič posebnega. Vse to sem počela v upanju, da bo moja osamljenost izginila. Toda, nisem se mogla izogniti realnosti – božič je bil povsod okoli mene in bila sem sama. Ni bilo nikogar, s kom bi se lahko pogovarjala in se nasmejala ali komu bi lahko zaželela vse najboljše. Počasi sem postajala vse bolj depresivna in tega sem se najbolj bala.
Poskusila sem se spomniti nekaj lepega, da bi razvedrila sebe. Takrat sem se spomnila mojega učitelja verouka. Bil je brezbrižen in prijateljski človek, ki je veliko časa preživel z otroki. Kako zabavno je bilo z njim. Povedal nam je, da je Jezus radost njegovega življenja in, da Ga le moramo vzeti s seboj.
Ali bi to “delovalo” danes? sem pomislila za trenutek. Bila sem sama in nihče ne bo opazil nobene razlike. In tako sem se odločila zaprositi Jezusa, da bo moj prijatelj skozi ta dan.
Bila sva nerazdružljiva. Pila sva vročo čokolado, se grela ob ognju in zatem sva se sprehodila po ulicah mesta. Pogovarjala sva se o lepotah sveta, se smejala in pozdravljala mimoidoče. Bilo je kot, da sem slišala Njegov glas in dobesedno občutila Njegovo roko, kako me objema. Tiho mi je zašepetal, da me ljubi in, da bo vedno moj prijatelj. Globoko v svojem srcu sem občutila, da nikoli več ne bom sama.
Ko sem se tistega božičnega večera ulegla v posteljo, sem bila srečna, mirna in zadovoljna. Po eni strani mi je to izgledalo čudno, po drugi strani pa sploh ne. Preživela sem dan z Jezusom in upam, da so tudi drugi imeli tako srečen božič, kakor sem ga imela jaz.