Pravo božično drevesce

Mi, otroci smo vedno želeli imeti pravo božično drevesce – visoko in bogato okrašeno kot so to imele mnoge druge družine. Na sebi naj bi imelo lučke, ki so “pele”, srebrne okrasne trakove in steklen okrogel okrasek, ki naj bi okrasil vrh drevesa. Seveda, pod njim naj bi bilo mnogo čudovitih daril.

Prišel je december in naša dnevna soba je bila še vedno prazna. Novi božični okraski so bili predragi za našo mnogoštevilno misijonarsko družino, zato je mama poiskala škatle s starimi okraski in jih očistila, dokler niso izgledali kot novi. Potem je iz bleščečega rdečega papirja začela izdelovati “božične nogavice” za darila. Dvanajst nogavic – za dvanajst otrok – je kmalu viselo na stopniščni ograji. Moja brata sta uspela “oživeti” stare lučke in jih obesiti na verando.

Za jaslice smo iz gline izdelali majhne figurice, katere smo potem spekli in pobarvali. Nekdo nam je dal komplet treh angelov, ki so skupaj zelo lepo izgledali. Toda v preveliki želji, da jim najdemo idealno mesto, kar je privedlo do neskončnega premikanja figuric, je eden od angelov padel na tla in izgubil glavo.

Potem je en večer prišel domov oče in navdušeno povedal, da je kupil božično drevesce. Radovedni in navdušeni smo se zbrali v dnevni sobi, da ga vidimo. Naše pravo božično drevesce!

“Ali ni čudovito?” oče je bil vedno navdušen.

Toda, to je bil le papirnati model božičnega drevesca, visok pol metra.

“To je naša jelka?!”

Hitro smo imeli dvanajst kislih obrazov.

“Jelka je zelo suha.”

“In malce čudna.”

“Očka, to pa ni pravo božično drevesce.”

“Seveda je pravo drevesce, draga moja. Ali ni lepo?”

Oče je upal, da se bo njegov entuziazem razširil tudi na nas. “Poglejte, kupil sem tudi jelena. ” Dramatično je izvlekel papirnatega jelena.”

To je bilo čisto podobno mojemu očetu! Čeprav ni imel denarja za posebne potrebe, je vedno poskušal pomagati tistim, ki so imeli še manj tako, da je od njih kupil nekaj stvari. Kot duhovnik v državnih zaporih na Filipinih je zbral veliko ročno izdelanih stvari. Prejšnje leto je bila na naši polici izklesana bojna ladja, dokler jo nista moja brata začela uporabljati za vojaške igre. Pred dvema letoma je bila naša hiša polna steklenic, ki so znotraj vsebovale miniaturne scene – hišice, ljudje iz šibic, palme na plaži.

Moja brata sta zbirala stare časopise za zapornike in skupaj s sestro sva prodajale njihove ročno izdelane božične voščilnice. Dobiček je šel za njihove družine.

In zdaj smo dobili naše “pravo” božično drevesce.

“Mislim, da ga lahko malo polepšamo”, je predlagala ena od mojih sester. Jelko smo postavili na nizko mizo. Mama je izrezala okraske iz kartona – zvezde, zvončke in sladkarije. Svetleče lepilo je božični jelki dalo poseben sijaj. Spomnim se, da smo na drevesce obesili tudi par plastičnih golobov, prekritih z belo mrežico, katero sem našla na razprodaji. Obesili smo tudi barvne lučke, ki so lepo svetile nad Marijo, Jožefom, Dojenčkom Jezusom ter nad angeli.

Božič je naenkrat prišel v naš skromen, vendar srečen dom. Božič, katerega ne bom nikoli pozabila. Tisto leto je bilo posebno težko za našo družino, toda bilo je tudi leto z nepozabnimi spomini.

Nikoli nismo kupili božičnega drevesca, toda namesto tega smo dobili takšnega, ki je resnično predstavljal našo družinsko ljubezen. Naš dom ni bil nikoli opremljen z obilo dragih okraskov, temveč je bil napolnjen s smehom srečnih otrok in melodijami pomenljivih božičnih pesmi. Božiček nikoli ni bil del naše družine, toda lahko ste prepričani, da smo včasih videli mamo, ko je poljubljala očeta blizu jelke. Kar se tiče božičnih daril, naši starši so nam podarili darila, katera ne more kupiti nobena vsota denarja.

Kot družina smo skupaj preživeli veliko lepih trenutkov. Naši starši so nas naučili, da je resničen pomen božiča dajati naša srca drugim, in da mora nesebična ljubezen polepšati naša življenja ne le za božič, ampak tudi čez celo leto – prav tako kot pravo zimzeleno drevo.