Osvetlite svoj kotiček

Zbudil me je zdaj že dobro poznan jok dojenčka. Izza zavese, ki nas je delila, sem slišala utrujen glas njegove mame, ki ga je poskušala pomiriti. Stara sem bila petnajst let in po operaciji mandeljnov sem ležala na otroškem oddelku bolnišnice. Nasprotno od pričakovanj so nastale komplikacije po operaciji in zaradi bolečin v grlu in ušesih nisem mogla normalno spati. Pritisnila sem paket z ledom na svoje grlo in obraz ter opazovala utrujeno mamico, kako hodi gor in dol ter treplja svojega majhnega, jokajočega sina.

Njegov jok je bil drugačen zaradi obveze nad njegovimi usti. Predvčerajšnjim sem slišala njegovo mamo, ki se je pogovarjala z medicinsko sestro in rekla, da je bil njen sin rojen brez zgornje ustnice. Bil je star le štiri mesece, vendar je že imel tri operacije. Potreboval naj bi še najmanj tri operacije v svojem prvem letu.

Spomnila sem se na včeraj, ko ga je obiskal oče. Bil je videti kot gradbeniški delavec in bilo je očitno, da je prišel naravnost iz dela. Opazovala sem ga, kako je nežno in ljubeče vzel sina v naročje. Potem ga je začel hraniti z mlekom in nežno premikal njegovo majhno glavo ter mu pomagal pogoltniti mleko. Zaradi problema z ustnicami, mama ni mogla dojiti svojega dojenčka in on ni mogel piti iz stekleničke kakor drugi dojenčki.

V sedanjost me je vrnila medicinska sestra, ki nas je prišla preveriti. Vzela sem nov paket ledu, ki mi ga je ponudila in potem opazovala, kako menja dojenčkovo obvezo. Ko je dojenček prenehal jokati in začel nemirno spati, je sestra odšla. Toda potem se je obrnila, kot da se je nečesa spomnila. Pogledala je otrokovo mamo in se dotaknila njene roke. “Verjetno vam je zelo težko.” “Da,” je odgovorila mama z izčrpanim glasom, polnim bolečine. Potem se je zazrla v daljavo in rekla: “Pogosto se vprašam zakaj…zakaj sem morala roditi bolanega otroka?”

Njene besede so odzvanjale v mojih ušesih, medtem ko je sestra odšla. Verjela sem, da ji Bog želi povedati, da jo ljubi in da mu je mar za njo, da je nikoli ne obsoja, ampak jo razume in da je vedno z njo. Nisem se mogla znebiti te misli. Enostavno sem vedela, da ji Bog to želi povedati. Toda, kaj naj lahko jaz storim? Izgubila sem glas in lahko sem le šepetala. Težko mi je bilo govoriti brez bolečin. Takrat mi je prišla na misel pesem, ki sem se jo naučila kot otrok:

Jezus želi, da svetimo s svetlo in jasno lučjo,
Kot majhna sveča, ki gori ponoči;
V tem temnem svetu moramo svetiti,
Ti v svojem malem kotičku, jaz v svojem. [[ “Jesus Bids Us Shine,” napisala Susan B. Warner (1868)]]

To je trenutno moj kotiček, sem pomislila in se ozrla naokrog medlo osvetljene sobe. Nisem vedela, kaj bom rekla. Odložila sam paket z ledom in vstala s postelje. Odšla sem k njej in začeli sva se pogovarjati. Moj glas je bil hripav, besede enostavne, malce nerodne in moj obraz je bil rahlo rdeč. Bila sem namreč zelo sramežljiva in vedno mi je bilo težko začeti pogovor z nepoznanimi ljudmi. Toda med pogovorom sta iz njenih oči izginili bolečina in obup ter sem sedaj v njih videla mir in upanje. Na koncu sva skupaj molili in med molitvijo sem dojela, da me je Bog uporabil. Kar nisem mogla verjeti, da je lahko Bog skozi mene, Svojo majhno svečko, osvetlil eno zlomljeno srce ter v njega vnesel mir in tolažbo.

Od takrat je minilo mnogo let, toda pogosto se spomnim te izkušnje. Vsak od nas ima svoj majhen kotiček – družino, delovno mesto, šolo ali pa soseščino. Zelo lahko se je počutiti nepomembnega in dvomiti, da ena oseba lahko naredi kakršnokoli razliko. Toda, ko je Bog v nečem, potem vaše malo nekomu lahko veliko pomeni. Bog je resnično v vsakem od nas.1 Mi smo Njegove sveče v tem temnem svetu. Vsaka je postavljena v svoj kotiček, da gori za Njega in osvetli svet na edinstven način. Moja molitev je, da bom zvesto in vztrajno osvetlila svoj kotiček, kadarkoli in kakorkoli je to možno.

  1. Janez 14:20