“Bog je naš oče,” je rekel mladenič. “Prišel je na božič v človeški podobi. Skozi Jezusa lahko spoznaš Boga.” Pogledal me je z očmi polnimi pričakovanja, toda v njegove besede nisem bil preveč prepričan. “Oče skrbi za tebe,” je nadaljeval. “On bedi nad teboj in vedno je poleg tebe.”

Strmel sem vanj in zmajal z glavo. Ni imel prav. Moj oče ni skrbel zame, nikoli ni bedel nad menoj, ni ga bilo niti blizu. Zapustil nas je, ko sem imel le tri leta in zlomil moje majhno srce. Moja mama je bila najboljša, toda oče…? Sploh nisem imel pojma o tem, kaj pomeni imeti očeta.

“Da je Bog moj oče, mi nič ne pomeni!” sem odgovoril. “Nikoli nisem imel očeta.”

Zdaj je mladenič strmel vame. Verjetno je mislil, da sem brezupen primer. Pravzaprav sem bil zelo brezupen. Ob prvi priložnosti sem zapustil svojo državo Nizozemsko ter v iskanju resnice in sreče odšel v Francijo. Toda našel sem samo osamljenost. Bil sem razmršen, lačen in zeblo me je. Bil sem brez očeta.

Ni bilo čudno, da mladenič ni vedel, kaj naj bi naredil z mano. Zamrmral je “vesel božič” in hitro odšel.

Nisem imel nič proti Jezusu. O Njemu sem slišal le dobre stvari. Bil je prijazen, ozdravljal je bolne in ljudem je odpuščal. Ne bi imel nič proti, če bi srečal Njegovega Očeta. Toda kako?

Naenkrat me je iz razmišljanja zmotil cerkveni zvon in spomnil sem se, da je božični večer. Ali naj grem v majhno vaško cerkev in tam poiščem zatočišče od teme, v kateri sem se nahajal? Odločil sem se, da storim prav to.

Božične lučke in pesmi so takoj izboljšale moje razpoloženje. Čeprav nisem nič razumel; vse se je namreč dogajalo v francoščini, sem začel razmišljati o Bogu.

Ali je res tam gori? Ali razume naše človeško trpljenje?

Bog, pravijo, da si Ti naš Oče. Jaz ne vem, kaj pomeni imeti očeta.

Zamižal sem in strmel v svojo lastno praznino.

Naenkrat sem zagledal svetlobo, ki je prodirala skozi temo in se me dotaknila. Bila je topla in okrepila me je. Občutil sem mir. Vse je bilo zelo resnično.

Potem pa je “glas” spregovoril mojemu srcu. Ni bil slišen, toda glas je bil kristalno jasen in čvrst, vendar poln ljubezni. Jaz sem Oče tistim, ki so brez očeta.

Ostal sem brez besed. Tam, v majhni cerkvi in obkrožen z ljudmi, katerih nisem nikoli prej srečal in čigar jezik nisem razumel, sem prvič spoznal, da je moj pravi Oče vedno poleg mene in da me ljubi bolj kot katerikoli drug oče.