Naj sveti vaša luč

Marino sem spoznala prvič pred dvajsetimi leti med delavnico, katero je za bosanske ženske-begunke organizirala Japonska nevladna organizacija. Kot topla in prisrčna oseba je s svojim izvirnim in umetniškim stilom pomagala ženskam narediti vizitke za različne priložnosti. Nekaj let kasneje se je pridružila tej skupini žensk in z autobusom odpotovala v Italijo kot del programa na izmenjavi. Med potovanjem sem spoznala njeno duhovito stran. Stalno se je šalila, pela in se smejala s takšnim nalezljivim smehom, da poleg nje nihče ni mogel ostati resen ali ravnodušen.

Potem sem izvedela, da ima težave v zakonski zvezi. Začela nas je obiskovati vse pogosteje in pri nas iskala tolažbo, molitev in duhovno moč. Med tem časom je pogosto jokala in srečna oseba, katero sem nekoč poznala, se je spremenila v žalostno žensko. Povrh tega je izvedela, da ima raka na dojki.

Potem smo opazili, da je v času karnevala, ki je bil pomemben dogodek v mestu, enostavno izginila. Enkrat jo je med karnevalom srečal moj mož. Bila je oblečena v klovneso in izgledala je zelo srečna. Ko nas je naslednjič obiskala, ji je moj mož rekel: „Bila si dobra klovnesa in ne samo, da si razveseljevala druge, temveč te tudi še nikoli nisem videl tako srečne! Ti imaš Božji dar! Pridruži se naši terapiji s klovni in garantiram ti, da ti bo spremenilo življenje.”

Sprejela je izziv in od takrat se je njeno življenje res korenito spremenilo. Začela se je udeleževati terapije s klovni in trenirati mlade prostovoljce ter prirejati zabave za rojstni dan in druge vrste prireditev. Pojavila se je na lokalni televiziji ter časopisu in ljudje so jo začeli prepoznavati na ulici. Včasih se utrudi ali pa se ne počuti dobro, kar je povsem normalno, toda nikoli za dolgo časa. Kot sama pravi: „Le nekaj dni doma je dovolj, da postanem žalostna in se zaprem vase. Moram obleči svoje oblačilo za klovneso, iti ven, začutiti sonce in osrečiti druge ljudi. To je najboljše zdravilo za moje probleme.“