Moja pomoč prihaja od Gospoda

Mož ji je umrl v svojem sedemintridesetem letu življenja. Ostala je sama s sedmimi otroki. Najmlajši je bil star le sedem mesecev, najstarejši pa je imel štirinajst let. Njen mož je bil v procesu emigracije iz Argentine v Brazilijo, zato ni prejela vdovsko pokojnino od nobene države. Živela je v Foz do Iguaçu, ki se nahaja na mejnem trikotniku med Argentino, Paragvajem in Brazilijo. Njene sestre so ponudile pomoč pri vzgoji nekaterih otrok, toda ona se je odločila, da mora družina ostati skupaj.

S pomočjo prijatelja je nadaljevala z moževim delom in kot mnogi drugi odprla majhno podjetje za uvoz in izvoz: majice iz Brazilije v Argentino, krompir in česen iz Argentine v Brazilijo ter elektronske izdelke iz Paragvaja v Brazilijo.

Enkrat, ko je imela denarne težave, je peljala za prijatelja faksirni aparat iz Paragvaja v Brazilijo. Zagledala je starejšo žensko, mlad par z jokajočim dojenčkom, kako so hodili po neznosni vročini. Ustavila se je in jih odpeljala z avtom. Izkazalo se je, da je ta moški živel v njenem sosedstvu v Riu in da je potreboval prav takšen faksirni aparat. Plačal ji je za njega in denar, ki ga je dobila od prodaje, je bil ravno zadosti za račune, ki jih je bila dolžna plačati.

V teh težavnih letih se je ves čas trdno držala za to Božjo obljubo: “Vsi tvoji sinovi bodo Gospodovi učenci in velik bo mir tvojih sinov.”1 Vsako jutro je brala Biblijo s svojimi otroki in molila za vse potrebe, katere so imeli.

Po smrti svoje mame je uspela dobiti štipendijo za šolanje svojih otrok, čeprav je potrebovala tri leta, da je bila vsa papirologija končana. Zatem se je vrnila v Rio, da je lahko živela blizu svojim sestram.

Danes so vsi njeni otroci uspešni odrasli in nekateri že imajo svojo družino. Zelo ji je pomagala še ena biblijska obljuba. “Svoje oči vzdigujem h goram: od kod bo prišla moja pomoč? Moja pomoč je od Gospoda, ki je naredil nebo in zemljo.”2

Kako vem vse to? Jaz sem ta ženska!

  1. Izaija 54:13
  2. Psalm 121:1,2