Ko so Ga vprašali, katera je največja Božja zapoved, je Jezus odgovoril: „Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem. To je največja in prva zapoved. Druga pa je njej podobna: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Na teh dveh zapovedih stoji vsa postava in preroki.“ 1
Jezus je očitno vedel, da se bomo učili o ljubezni in se tako naučili postati “sveti.” Mislim, da je tudi vedel, da ni lahko se držati te zapovedi, pravzaprav je to ena od najtežjih zapovedi. Lažje se je držati spiska pravil. Vsaj vedeli bi, kdo krši pravila in kdo ne, kdo je vreden in kdo ni. Tako pa smo zdaj dobili skoraj nemogočo nalogo. Ljubiti ljudi okoli sebe, celo takrat ko tega niso zaslužili.
Dolgo časa sem potrebovala, da pravilno razumem Njegove zapovedi. Vedno sem mislila, da moram biti vredna Njegove ljubezni. Verjela sem, da me Bog ljubi zato, ker sem na nek način zaslužila Njegovo ljubezen in, da jaz ljubim druge zato, ker so oni na nek način zaslužili mojo ljubezen.
Potem pa sem se nekega dne vprašala: Kaj sem jaz naredila, da bi bila vredna Božje ljubezni? Nič. Ali sem na nek čudežen način držala moje grehe in slabosti na minimalni številki negativnih točk? Nisem. Uvidela sem, da me Bog ljubi ne zato, ker sem tega vredna, temveč sem vredna zato, ker me On ljubi. Iskreno povedano, potrebovala sem dolgo časa, da sem to kapirala. Počutila sem se svobodna, ko sem dojela, da mi ni treba loviti rezultat, da bi zbrala čim več “ljubezenskih” točk. Ponižno je spoznati, da ste ljubljeni, čeprav tega niste z ničemer zaslužili.
Kako zelo je to proti popularnemu mišljenju! Svet izenačuje osebno vrednost z dosežki, rezultati in številkami. Toda za Boga sem vredna iz enega samega razloga. Zato, ker me ljubi. Končno sem razumela, kaj je Janez mislil, ko je rekel, da Jezusa ljubimo zato, ker je On najprej ljubil nas. 2 Ko razumemo globino Božje ljubezni za nas in kako nismo vredni te ljubezni, Ga enostavno moramo ljubiti!