Ko so se krogle zaustavile

Preživljal sem resnično težko obdobje. Pogosto sem razmišljal o ljudeh, ki so me prizadeli ter se počutil kot tempirana bomba, ki bo vsak trenutek eksplodirala od jeze.

Dojel sem, da jeza le zamegli moje mišljenje in stališče. Jeza nikoli ni rešila mojih problemov. Moja naravna reakcija je vrniti udarec in popraviti krivico, toda dolgoročno se to ne izplača.

Ameriški avtor Dale Carnegie je nekoč citiral besedilo iz oglasa policijske postaje: “Če vas sebični ljudje izkoriščajo, jih prečrtajte s svojega spiska imen, toda ne poskušajte se maščevati, ker boste s tem bolj prizadeli sebe kot pa njih.”

Lepo zgodbo o odpuščanju najdemo po streljanju in tragediji v amiški skupnosti, v Pensilvaniji. Duševno neuravnovešen človek je vstopil v amiško šolo in ugrabil deset deklet. Pet jih je ustrelil in na koncu naredil samomor. Ne morem si niti predstavljati, kakšen pekel so preživljale njihove družine, toda morilcu so odpustili in se pobotali z njegovo ženo in otroci. Za njih so celo organizirali zbiranje denarnih sredstev.

Moje težave so minimalne v primerjavi z izgubo amiških staršev, vendar so bili oni sposobni odpustiti. Spoznal sem, da je večina mojega nezadovoljstva izhajala iz dejstva, da drugim nisem odpustil za to, kar so naredili. Posledica tega je bila, da so se ti incidenti vedno znova premlevali v mojih mislih in povzročali bolečino.

Bog je tisti, ki sodi,1 nam preostaja le, da odpustimo. Odpuščanje ne popravi krivice, ki je bilo storjena, temveč dvigne breme z našega srca. To pa je lekcija, katero se hočem naučiti v svojem življenju.

  1. Hebrejcem 12:23